Vse lame Južne Amerike

V zadnji številki Pila ste spoznali čilske kraljeve pingvine. Še več neverjetnih živali iz Čila pa boste lahko od blizu spoznavali do konca šolskega leta. Pa začnimo kar pri tistih, ki jih večina med vami najhitreje poveže z Južno Ameriko – pri lamah, ki so južnoameriške predstavnice družine kamel. Živijo v pampah, visokogorju in puščavah od Ognjene zemlje ter Patagonije v Čilu in Argentini na skrajnem jugu južnoameriške celine do Bolivije ter Peruja na severu.

Gvanako je divja lama

Žival, ki jo ob obisku živalskega vrta veliko ljudi prepozna kot lamo, je lama le po svojem znanstvenem imenu Lama guanicoe. Zdaj pa si predstavljajte sliko kamele. Odvzemite ji eno ali dve grbi (odvisno od tega, ali gledate sliko eno- ali dvogrbe kamele), zmanjšajte jo na meter in pol višine, in pred vami stoji gvanako. Čeprav se zdijo nežni, lahko gvanaki tehtajo tudi do 120 kilogramov. Imajo gost volnat kožuh, ki je svetlo rjave, rjavkasto rumene ali rjasto rdeče barve. Trebuh in zadnja stran nog so običajno beli, glava, ušesa in tilnik pa sivi. S svojo barvo se popolnoma zlijejo s pokrajino, v kateri živijo. Imajo velike oči z dolgimi trepalnicami, ki jih ščitijo pred prahom in peskom, ki ga dvigajo močni vetrovi njihove domovine. Imajo velika in koničasta ušesa. Z afriškimi in azijskimi kameljimi sorodniki jih družijo kopita z dvema blazinastima prstoma, ki jim pomagata pri stabilnosti na kamnitih poteh ali prodnatih pobočjih. Na nadmorskih višinah 3000 metrov in več gvanake varuje gost kožuh, posebni nosni prehodi pa jim pomagajo ogreti zrak, preden ta doseže pljuča.

Ljubijo pampo

Pampa je južnoameriška travnata ravnica z malo drevesi. Podobne pokrajine se v Severni Ameriki imenujejo prerije, v Afriki savane in v Aziji stepe. V Južni Ameriki je največ pamp v Argentini, kjer je zato tudi največ gvanakov. Pampe so v Čilu omejene le na skrajni jug države na Ognjeni zemlji in v južni Patagoniji. Prav zaradi pomanjkanja pamp in najljubše hrane gvanakov – trave – ti v Čilu niso zelo pogosti.

Rastlinojedci

Razcepljena zgornja ustnica gvanakov deluje kot prsti, s katerimi si pomagajo pri trganju hrane. Jedo lahko tudi precej trdo in s hranili revno rastlinje. Brez skrbi – imajo poseben prebavni sistem, ki to omogoča. Njihov želodec ima tri predele in so prežvekovalci, podobno kot krave. Tako lahko iz rastlin, ki jih zaužijejo, pridobijo kar največ hranil. Gvanaki skoraj ne potrebujejo pitne vode in pogosto čez dan sploh ne pijejo, saj vso potrebno tekočino dobijo iz hrane.

Sporazumevajo se na različne načine

Za sporazumevanje uporabljajo gibe gobca, ušes, telesa in repa. Sporazumevajo se tudi z različnimi glasovi, z natančnim pljuvanjem do razdalje dveh metrov, pa tudi z iztrebki, ki so skoraj brez vonja, z njimi označujejo meje svojega ozemlja.

Živijo v čredah

Čreda vključuje odraslega samca, več odraslih samic in mladiče, mlajše od enega leta. Mladi samci, ki jih dominantni samec ob spolni zrelosti izžene iz črede, pogosto oblikujejo skupine samskih samcev. Ti se držijo skupaj zaradi zaščite in z igrivimi boji vadijo svoje borbene spretnosti. Nekateri pa ostanejo sami. To so običajno zreli samci, ki iščejo samice ali čredo, ki bi jo prevzeli, da bi si ustvarili lastno družino. Pogosto si izberejo ozemlje z bogatim rastlinjem, da privabijo samice. Zanje se z drugimi samci borijo z grizenjem, pljuvanjem in potiskanjem nasprotnika na kolena.

Življenje v čredi pomaga pri begu pred plenilci, kot so pume ali lisice. Tek v skupini plenilca zmede, zaradi česar se težje osredotoči na posamezno žival. So odlični tekači in dosežejo hitrost do 65 km/h. S čredo že kmalu po skotitvi tečejo tudi mladiči. Gvanaki pa tudi dobro plavajo. Ne glede na to, ali hodijo, tečejo ali plavajo, so zelo gibčni in vzdržljivi.

Zdaj pa končno lama

Zaradi telesnih in vedenjskih značilnosti gvanakov so jih prvotni prebivalci Andov udomačili že pred približno 4000 do 5000 leti. Udomačeni gvanaki so lame, ki danes ne živijo več prosto v divjini. Tako kot smo ljudje iz biološke vrste volka (lat. Canis lupus) udomačili biološko vrsto psa (lat. Canis lupus familiaris), je tudi udomačeni gvanako zdaj svoja vrsta – Lama glama. Lame so prijazne in učljive – tako kot psi se hitro naučijo različnih trikov, ki zabavajo njihove človeške gospodarje. Izjemno pomembne so bile za stara andska ljudstva. Iz njihove volne so izdelovali oblačila, odeje, vrvi in druge tekstilne izdelke; uživali pa so tudi njihovo meso. Bile so glavne tovorne živali, saj lahko nosijo 20–30 kilogramov tovora na dolge razdalje po visokogorskem terenu. Ker so zelo pozorne in zaščitniške ter ob nevarnosti glasno opozarjajo, jih še danes uporabljajo tudi za varovanje čred ovac pred plenilci. Včasih so jih tudi žrtvovali ob verskih obredih.

Nesmrdeči iztrebki in smrdeča slina

V nasprotju z drugimi udomačenimi živalmi, kot so ovce in krave, ki se iztrebljajo kjerkoli, so lame glede tega zelo izbirčne in natančne. Vedno se iztrebljajo na enem mestu, kar lastnikom olajša zbiranje iztrebkov za kompostiranje in vrtnarjenje. Iztrebki nimajo neprijetnega vonja in so odlično do okolja prijazno gnojilo. Posušeni so uporabni tudi kot gorivo.

Tako kot gvanaki tudi lame pljuvajo, s čimer pokažejo nezadovoljstvo ali jezo. V nasprotju z iztrebki pa pljunki lam in gvanakov zelo smrdijo. Ne vsebujejo le sline iz ustnih žlez, temveč je ta pomešana z izbljuvano delno prebavljeno hrano in želodčnimi sokovi.

Vikunja – še ena divja andska lama

Bližnja divja sorodnica gvanakov je manjša vikunja. Včasih je bilo njeno znanstveno ime Lama vicugna. Nove genetske analize so pokazale, da se od gvanakov ločuje dovolj, da je danes uvrščena v povsem svoj rod in vrsto Vicugna vicugna. Njen volnati kožuh je še mehkejši in svetlejši od gvanakovega. Posebnost vikunj so sprednji zobje, ki nikoli ne prenehajo rasti, kar omogoča sklenina le na eni strani zob. Ta lastnost jim pomaga pri hranjenju z zelo trdimi travami, ki rastejo v njihovem življenjskem prostoru na ekstremnih nadmorskih višinah med 3500 in 6000 metri.

Kaj pa alpaka?

Morda ste že slišali tudi za alpako (Vicugna pacos) ali vsaj za volno alpako. Slednjo pridobivajo iz kožuha alpake, ki je udomačena vikunja. Vikunje so udomačili v Peruju, kjer danes živi več kot polovica vseh alpak sveta. Vzgajajo jih predvsem zaradi volne, ki je finejša in bolj svilnata od lamine. Tako kot smo vzgojili različne pasme psov, so andska ljudstva vzgojila dve pasmi alpak, huacaya in suri, ki se razlikujeta predvsem po kožuhih, iz katerih predejo različne volne. Volna te živali je zelo primerna za ljudi z občutljivo kožo. Ker pa je tudi odporna proti padavinam, je primerna za izdelavo plaščev in jaken. Vlakna alpake so votla, zaradi česar so lahka in imajo dobro izolacijo. Alpake strižejo enkrat letno, po navadi spomladi. Vlakna nato očistijo, sčešejo in spredejo v niti.

Tako kot lame so tudi alpake zelo družabne živali, ki jih je lahko vzgojiti v izjemne hišne ljubljenčke. Ker pa so čredne živali, moraš vedno imeti vsaj dve. So tudi dobri čuvaji.

Ker so gvanaki, vikunje, lame in alpake zelo bližnji sorodniki, se brez težav parijo med seboj in imajo plodne potomce. Križanci med lamami in alpakami se imenujejo »huarizo«.