Žoltoplaz – največja breztačka med kuščarji

Meteorološko poletje je tukaj, kmalu se bo začelo tudi koledarsko in z njim počitnice. Tisti, ki jih boste preživeli ob morju, boste morda na sprehodih po priobalnih travnikih ali z grmičevjem porasli pokrajini srečali nenavadno žival.  Spominja na kačo, a to ni, spominja na kuščarja, kar je. Vendar pa ji manjka nekaj za kuščarje značilnega, in to so noge. Ta nenavadna žival pa ima še bolj čudno ime – žoltoplaz.

Izraz iz starih časov
Morda se nekaterim med vami sliši žoltoplaz kot nekaj izmišljenega, drugim pa zveni le malo starinsko. In slednji imate prav. Žolt je stara slovenska beseda za rumen. Če to sestavite še z drugim delom imena, pa vse skupaj že dobi smisel. Žival, o kateri govorimo, ima rumen trebuh, po katerem se plazi.

Breznogi plazilci
Tako kot kače je tudi žoltoplaz vsaj na prvi pogled brez nog. Na to kaže tudi njegovo znanstveno ime vrste »apodus«, kar pomeni breznogi. V nasprotju s kačami, ki zunanjih okončin sploh nimajo, pa lahko na zadnjem delu žoltoplazovega telesa vidimo drobne ostanke okončin, ki pa ne opravljajo svoje naloge. Med breznogimi kuščarji pilovci morda bolje poznate slepca, ki pa nima vidnih ostankov nog. Breznogost lahko v razvoju živali na našem planetu zasledimo večkrat. To nakazuje, da je biti brez nog v določenih okoljih prilagoditvena prednost. Kače so med breznogimi vretenčarji le najuspešnejše, saj jih je približno 3000 vrst, ki so zasedle raznolike življenjske prostore od drevesnih krošenj, tal in celo odprtih oceanskih vod. Kakorkoli, breznogost pri kuščarjih, kot je žoltoplaz, naj bi bila predvsem povezana s kopanjem rovov in življenjem v tleh.

Žoltoplaz ni kača
Pa poglejmo, kako vemo, da žoltoplaz ni kača. Žoltoplazi imajo krajše telo in daljši rep kot kače. Tako kot številni kuščarji lahko rep v begu pred plenilci tudi odvržejo. Vendar tega ne počnejo pogosto, saj traja mesece, da jim zraste nov.

V nasprotju s kačami imajo žoltoplazi na očeh veke in na glavi ušesne odprtine.

In še ena pomembna razlika je. Večina kač se le občasno zadovolji z relativno velikim plenom, kar jim omogočajo posebno oblikovane čeljusti. Te se tako široko razprejo, da lahko pogoltnejo plen, veliko večji od njihovih glav. Žoltoplazi pa se morajo ves čas hraniti s številnimi drobnimi živalmi, največkrat žuželkami, ki jih lahko zgrabijo s svojimi »zaklenjenimi« čeljustmi.  

Največji breznogi kuščar
Žoltoplaz zraste v dolžino tudi do 135 cm. Je samotar. Čez dan se predaja sončnim žarkom, ležeč na skalah ali vejah dreves. Lahko tudi plava in pleza po drevju, čeprav le takrat, ko je to neizbežno.

Najbolj dejaven je ob mraku in ponoči. S svojim nosom koplje pod listjem na tleh ali pod tlemi. V ustih ima ostre koničaste zobe, s katerimi zlahka drobi zunanje skelete žuželk ali polžje hišice. Lovi pa tudi majhne sesalce, kot so miši. Svojega plena ne čaka, temveč je zelo dejaven lovec, ki išče svoj plen.

Matere samohranilke
Samci žoltoplaza se pogosto med sabo spopadajo za samice. Po paritvi samice zapustijo in nimajo več nobene dodatne očetovske vloge. Na drugi strani so samice izjemno zaščitniške do svojega gnezda v majhnih luknjah v tleh ali v drevesnih deblih. V gnezdo odložijo od 6 do 12 jajc, ki jih skrbno ovijejo s svojim telesom. Gnezdo zapustijo zelo redko, največkrat le za to, da se na hitro nahranijo.

Ko se po šestih tednih mladiči izležejo, so takoj samostojni. Čeprav včasih za kratek čas ostanejo blizu matere, jih ta ne ščiti več. Že v nekaj dneh so mladiči povsem neodvisni in si poiščejo svoj lastni teritorij.

Le kdo bi si želel obleko iz žoltoplazove kože
Čeprav populacije žoltoplazov za zdaj še niso ogrožene, pa smo največji sovražniki spet mi. Ljudje uničujejo njihove življenjske prostore, veliko pa jih tudi pobijejo, ker se jih bojijo tako kot kač, za katere jih zamenjujejo. Ponekod jih vzgajajo kot terarijske živali in v ujetništvu živijo lahko tudi do 20 let. Ker so številni kuščarji zaščiteni, žoltoplazi pa niso, naj bi postajali vedno bolj zanimivi tudi za izdelavo škornjev in jaken.