Teta Justi

Ojla, It's my life!

Tako je, kot si se podpisala. »To je tvoje življenje!« Ti ga vodiš, ti z njim upravljaš, ti odločaš. Dobro, tukaj so še starši in šola, ki te tudi usmerjajo, postavljajo nekakšne omejitve, rekli bi objektivne ovire, ampak tega bo čedalje manj in ti boš čedalje več odločitev imela v svojih rokah. Lahko začneš že danes, in če hočeš, ti lahko posodim moj najstniški pristop dvigovanja samozavesti znotraj okolja na mesto, ki ti pripada. In to je zelo visoko.

Precej negotova sem bila in nezadovoljna s svojim videzom – divje rdeče skodrani lasje, jeznoritost in  strah pred novimi stiki, ki se je včasih prelevilo v povsem nepotrebno in nerazložljivo kuhanje mule. Mama mi je leta pozneje rekla, da sem tako pogosto kuhala mulo, da je bila prepričana, da bom kuharica, ker sem pa pogostokrat živela v nekem oddaljenem, samo mojem, za druge nedosegljivem vesolju, me je včasih videla kot astronavtko med zvezdami. Dobro, zdaj pa terapija. Poglej, nič novega in posebnega. Preprosto –  vzeto iz Sneguljčice. Postavila sem se pred ogledalo, pogledala tisto grdogledo, rdečelaso bitje in rekla: »Ogledalo, povej, kdo najboljši je v ulici tej.« »Ja ti, jasno,« je reklo ogledalo. »Kaj pa na šoli, ogledalo, povej, kdo med najpametnejšimi je na šoli tej.« »Ti, itak,« je reklo ogledalo. »A sem videti super?« sem težila ogledalu. »Moment, samo malo, da razmislim,« je zagodrnjalo ogledalo. »Nimaš kaj razmišljat, seveda sem super !« sem ga nahrulila in upravičeno odkorakala z visoko dvignjeno glavo, ponosna, da sem najboljša in jaz vodim in upravljam svoje življenje.

Danes, ko se spomnim svojih dialogov z ogledalom, se niti malo ne zdim sama sebi smešna ali otročja. Prav nasprotno. Res mi je pomagalo. A najbolj mi je pomagalo, ko sem se prenehala primerjati zdaj s tem, zdaj z onim. Tu pogosto naredimo napako, saj se vedno pri kom najde nekaj, kar bi sami radi bili, a pri tem spregledamo lastne pozitivne, dobre lastnosti, ki jih imamo. Poštar Geza včasih reče: »Justi, res smo bili pri nas doma revni, in če bi se primerjal z drugimi, se najbrž ne bi upal niti stopiti iz naše hiške. Ampak vedel sem, da imam veliko dobrih lastnosti, da sem veseljak, pošten, pripravljen pomagati, zanesljiv, ja, morda malce presuh, tudi nekaj mozoljev se je naselilo na nosu, a vse to je res (naj)manj pomembno. In kmalu so tudi drugi spoznali, da me je lepo imeti za prijatelja. Morda ne vsi, ampak vsem pa res ne moreš biti všeč.

Draga moja, predvsem bodi ponosna na vse, kar je dobrega pri tebi, in prepričana sem, da tega še zdaleč ni malo. Prav gotovo dovolj, da se lahko vprašaš, ali je tvoja BFF vredna tebe, ne pa ti nje. Pa kaj za vraga ji je treba deliti tvoje skrivnosti z mamo? Najboljša prijateljica je oseba, na katero se lahko zaneseš 100-odstotno, ki čuva skrivnost bolj kot zdravnik podatke o svojih pacientih, ki bo drugim prej povedal kaj o sebi kot pa o najboljšem prijatelju. Resen pogovor bo potreben, ne gre drugače. Če je tvoja BFF res ta prava BFF, te bo poslušala in bo razumela tvoje nelagodje ter se pri priči nehala važiti pred mamo s stvarmi, ki bi morale biti samo vajine. To bo test vajinega prijateljstva in srčno upam, da ga bo uspešno opravila. Kakšen popravni izpit ji sicer lahko omogočiš, a jaz v tem prijateljstvu ne bi pretirano dolgo vztrajala, kajti če ti ne more ustreči pri tako enostavni prošnji (da ne poroča mami o tebi), potem se bojim, da pri kakšnih resnejših zadevah nanjo lahko še manj računaš.

Koliko pa lahko resno računaš, da bo mladenič, ki te je očaral in zdaj sedi v razredu samo nekaj klopi stran od tebe, videl tvoje zaljubljene poglede, pa je morda zapisano nekje med zvezdami. Kar ne pomeni, da je nedosegljivo. Najprej mu moraš pokazati, da obstajaš. To pomeni, da se moraš malo več družiti z njim, kar ne bi smel biti problem glede na to, da sta zdaj tudi sošolca. Družiti se tako, kot se družijo sošolci, nevsiljivo, brez preskakovanja stopnic v smislu, da mu padeš v objem vsakokrat, ko ga zagledaš. Dajmo času čas. Da te opazi, spozna, se začne družiti, tako kot z drugimi in potem … no ja, vedeževalka nisem, sem pa optimistka. Z žalostnim obrazom oditi v posteljo ne reši nobene težave. Nasmešek na lica, malo poguma, več optimizma, odprto srce so najboljši pristop za reševanje srčnih težav. Vprašaj poštarja Gezo, če meni ne verjameš.