Teta Justi

Draga Tina!

Da bi takšen problem spregledala, zanemarila, se vanj ne bi poglobila? Lepo te prosim. Saj se ubadamo z vprašanjem, ki je staro kot človeški rod, odkar odnos med spoloma vsebuje elemente ljubezni. Ljudje se imajo radi, vedno pa se zgodba začne z občutkom, da je to večna ljubezen, da ne bo v življenju drugega partnerja, da gre za edino osebo, s katero želimo biti do neskončnosti in še naprej. Potem pa se, največkrat, zadeve spremenijo, kajti nenadoma se od nekod pojavi  ON, ali ONA,  možgani se zameglijo, srce začne utripati drugače in … tukaj je težava.

Če gre za novo veliko ljubezen, potem je vse še v redu. Krenemo pač  z novo ljubeznijo po novi poti, s kakšno prasko na srcu, morda z grenkobo v duši, ker smo z odhodom nekoga prizadeli, toda to je življenje. A dostikrat spoznamo, da je bila to samo kratkotrajna želja po nečem novem, drugačnem in bi se radi vrnili v prejšnji varni pristan, v objem stare dobre ljubezni. Začne se nočna mora, ki jo je moj sosed Mihec, krasen dečko, ki sem ga včasih inštruirala pred kakšno kontrolko, spravil v verze: »Naj ostanem ali grem, naj zamolčim ali raje ji povem, da ji nisem bil prav zvest in tvegam po nosu njeno pest?« »No ja, morda ne pest, njen bes na svoji koži pa vsekakor,« bi jaz dodala.

Tina, sicer ne vem, kako je bila videti ta tvoja prevara – sprehod, nasmeh, objem, poljub ali še kaj več, ampak jaz ne morem iz svoje kože in vedno zagovarjam iskrenost in seveda zaradi tega pripravljenost, da prevzamemo odgovornost za tisto, kar naredimo. Marsikdo razmišlja drugače, nekako v slogu: »Kar ne veš, ne boli!« Deloma to drži. Če Jure ne ve in ne bo izvedel, kaj, s kom, kje in kdaj se je zgodilo, ga res ne bo bolelo in vse bo tako kot prej. Ampak! Spet ta vražji – ampak. Ti boš vedela, ti boš v sebi nosila skrivnost in ti boš morala sama ugotoviti, ali boš lahko živela s to skrivnostjo in z večnim strahom, da bo resnica nekoč nekje le prišla na dan.

Moram ti povedati, da zna biti nošenje takšnega skrivnostnega bremena precej naporno. Tako kot vsaka laž ali prikrita resnica. Jaz bi, priznam, s tem težko živela, čeprav prav tako priznam, da je včasih morda kakšno stvar dobro zadržati zase, pa ne da bi sebe oprali krivde ali se izognili graji, ampak preprosto zato, ker se morda čez čas izkaže, da je bila storjena škoda minimalna. Povedati Juretu, kaj se je zgodilo, zakaj, in se iskreno opravičiti se mi ob vsem tem zdi pošteno. Vsekakor bo to resen preizkus vajine zveze, moči vajinih čustev in kakovosti odnosa. Namreč, verjamem, da ga bo prizadelo, a ker so sestavni del neke zveze tudi medsebojno razumevanje, zaupanje in pripravljenost na odpuščanje, boš videla, kaj od tega pri vaju obstaja.

Možna sta dva slaba izplena. Lahko da ga bo preveč zabolelo in ne bo mogel tega preseči. To pomeni, da na njegovi strani ni ne razumevanja, da gre za kratek življenjski zdrs, ki se lahko vsakemu zgodi, ne pripravljenosti, da kljub tvojemu opravičilu in kesanju ta greh odpusti. Brez tega pa ima takšna zveza slabo popotnico. Lahko se zgodi, ugibam, da zgolj zamahne z roko, češ, »so what« oziroma kaj me briga. V tem primeru bi jaz kar zastrigla z ušesi. Resda bi se v tem primeru izognila ne preveč prijetnemu pojasnjevanju in opravičevanju, a bi takšen odziv tudi pomenil, da mu niti ni preveč do vajine zveze, da je čustev zgolj toliko, da pač zgolj shajata drug z drugim. Tudi to ni dobra popotnica tej zvezi. Najboljši razplet bi bil, da bi te Jure kljub slabi volji in prizadetosti objel in dejal: »Boli, ampak, dajva poskusiti to preseči.« Kako se bo razpletlo, ne boš vedela, dokler se ne usedeta in mu iskreno ne poveš, kaj in kako. Ne pozabi, življenje ni zgolj cvetoče polje. So vzponi in padci, med in pelin, smeh in solze, odlične odločitve in napačne poteze. Čez vse to je treba. Veliko sreče, Tina!