Grd/a sem, na pomoč!

Bi si želeli imeti kot osa preščipnjen pas? Ali stopalo, ki bi ga lahko obuli v čeveljce svoje najljubše igračke? Kaj pa okrogel trebuh in zaobljene boke, kot da imate v sebi nekaj lubenic? Vse to so bili lepotni ideali v preteklosti, ljudje pa so se med drugim za lepši videz mazali z ricinusovim oljem in si s belili kožo s svincem.

Vsi bi bili radi čim lepši – ta želja je stara kot svet in se prenaša iz roda v rod. Vendar se pogled na to, kaj je lepo, ves čas spreminja. V srednjem veku so bile recimo v čislih obilne postave, saj so vitkost povezovali z boleznijo in revščino. Dvorne dame pa so se stiskale v korzete, v katerih so zaradi pomanjkanja zraka omedlevale, da bi imele čisto tankcen pas. Kitajkam so deset stoletij povijali stopala, da bi ostala čim manjša, čeprav potem niso mogle več hoditi. Celo kozmetika in mejkap sta obstajala, še preden smo sploh začeli šteti leta.

Seveda tudi danes »vemo«, kaj je lepo. Večinoma nam to sporočajo podobe v revijah, na televiziji, internetu in družabnih omrežjih. Prepričani smo, da bomo, če bomo privlačni, tudi uspešni, priljubljeni in da nas bodo imeli radi.

»Novo« telo
Ko postanemo najstniki, začnemo še posebno kritično ocenjevati svoj videz. To je po svoje logično – telo se nam začne intenzivno spreminjati in tudi zaradi tega postanemo precej bolj pozorni, kaj se dogaja z njim. Normalno je, da nam nekateri deli telesa rastejo hitreje, drugi pa počasneje – recimo, da imamo nenadoma nesorazmerno dolge noge ali roke (brez panike, vse se bo uravnalo!). Puncam začnejo rasti prsi, fantje pa dobijo širša ramena in ožji pas. Vsem poženejo dlake. Vendar se to ne zgodi pri vseh najstnikih hkrati – in to je velika smola. Niti v istem razredu ne morejo vsi čez te spremembe istočasno. Zato se v tem obdobju marsikdo počuti kot čudak. (Ali grdavš.) Še zlasti, če se primerja z drugimi (kar je v tem obdobju ravno tako normalno).

Vsi drugačni …
Druga težava je, da smo si različni. Eni so veliki in drugi majhni. Eni imajo kljukast nos in drugi prifrknjenega. Eni imajo pege, drugi mozolje, tretji bradavico na bradi. Z zametki vsega tega smo se že rodili, ker je z genetiko pač križ (lahko se pritožite pri proizvajalcu oziroma vsaj pri tistem staršu, ki ste mu bolj podobni). Nesmiselno si je želeti ozke boke, če smo po mami podedovali široke, ali rjave oči, če smo na svet prinesli očetove sive. Na srečo je narava poskrbela za to, da nihče ni popoln. To pomeni, da je čisto vsak kombinacija nekaterih bolj in drugih manj posrečenih elementov (oziroma bolj ali manj modernih). In vsak lahko na sebi poišče nekaj, kar mu je všeč – ter najde tudi tisto, kar bi najraje skril.

Kako se vidimo sami …
Ko so delali raziskave o tem, kako najstniki ocenjujejo svoj videz, se je izkazalo, da je z njim nezadovoljna več kot polovica deklet (večina jih misli, da so predebele) in tudi precej fantov (oni bi imeli večje mišice). Torej se veliko, veliko najstnikov počuti grde. Ampak hecno je, da teh deklet njihova okolica večinoma ne ocenjuje kot debele – in da same sebi postavljajo višja merila kakor drugim. (To pomeni, da se najbrž počutijo grde tudi tiste, ki jim tega nikoli ne bi pripisali.)

… in kako nas vidijo drugi
Pomislite: so vam starši že kdaj rekli, da se njim zdite najlepši? In ste ob tem pomislili, da so padli na glavo? Prav mogoče je, da so govorili čisto resnico (in to brez buške na glavi). To, kakšni smo videti, namreč ni samo seštevek telesnih mer in kakovosti kože, las ter drugih pritiklin, saj ljudi praviloma zaznavamo kot celoto – šteje tudi, kakšno energijo, nasmeh, nastop imajo, kako se vedejo in podobno. Nekdo nam je všeč ali pa ne – in velikokrat niti ne znamo natančno opredeliti, zakaj. Vsake oči imajo svojega malarja, pravi pregovor. (In pomislite še: če bi res veljalo, da imajo samo »lepa« dekleta fante in samo »lepi« fantje punce, bi človeštvo kaj hitro izumrlo.)

Nevarnosti slabe samopodobe
Žal pa videzu kljub vsemu pripisujemo velik pomen – večinoma neutemeljeno in neupravičeno. Marsikdo se zaradi tega zaničuje; sam sebi se zdi grd, nagnusen, nevreden, da živi. To so zelo nevarna čustva. Kadar nam nekaj tako zamegli pogled, namreč ne moremo več jasno presojati, kaj je res in kaj je za nas dobro. Posledice so lahko motnje hranjenja, malodušje, zaprtost vase, nezmožnost vzpostavljanja stikov in podobno. Komur se zgodi kaj takega, mora takoj poiskati pomoč (na primer pri starših, šolskih psihologih, zdravniku ali na svetovalnem telefonu).

Nekaj dejstev o lepoti

1. Najstniki, ki se ukvarjajo s športom, so bolj zadovoljni s svojim videzom.
2. Fotografije in posnetki v medijih so precej obdelani; v resnici so tisti lepotci in lepotice drugačni.
3. Ne obstaja en lepotni ideal. Okusi in merila lepote so različni.
4. Tudi nekateri ljudje, ki jih imamo za lepe, so se nekoč počutili grde (in se občasno še vedno): Taylor Swift, Margot Robbie, Katy Perry, Justin Timberlake …
5. Ljudje, ki so prijetni, živahni, nasmejani, se nam običajno zdijo lepši.
6. Lepota je minljiva, znanje, izkušnje in dobri medosebni odnosi pa ne.

Nekaj nasvetov za boljšo samopodobo

1. Na sebi poišči najmanj pet lastnosti, ki so ti všeč, in se redno opominjaj nanje.
2. Tisto, kar ti je všeč, poudari (na primer z oblačili, ličili ipd.)
3. Ustrezna telesna higiena in urejenost sta nujni!!!
4. Ne primerjaj se z drugimi (vsaj ne preveč). Vsak je edinstven – a nihče ni popoln.