Kako preživeti karanteno

Tale karantena nas je vse presenetila. Velika večina nas ni še nikoli doživela ničesar podobnega niti na to ni bila pripravljena. Zato smo se odzvali, kakor smo vedeli in znali, v skladu s svojim značajem in življenjsko situacijo: ene je zagrabila panika, drugi pa se poskušajo imeti fino. Toda nihče ni brez težav in bojazni. S katerimi se spopadaš ti?

 »Vsi bomo umrli«
Okužba s koronavirusom je resna reč. Po eni strani zato, ker je nova, ker je ne poznamo dobro in ker še nihče ni odporen proti njej, po drugi pa zato, ker se lahko zaplete, približno dva do štiri odstotke bolnikov pa celo umre. Večinoma so to starejši ljudje, vendar ne izključno. AMPAK. Okoli štiri petine okuženih poroča o lažjem poteku bolezni (tudi brez simptomov), smrtnost pa je dva- do štiriodstotna. Za primerjavo: v Sloveniji zaradi kajenja na dan umre skoraj 10 ljudi, zaradi raka skoraj 18 in zaradi prometnih nesreč okoli sto na leto, pa o tem ne razmišljamo noč in dan. Previdnost je torej nadvse na mestu, vendar je panika odveč. (Vsi bomo umrli. Ampak še zdaleč ne vsi zaradi koronavirusa.)

»Vse bomo izgubili«
Karantena je dodobra posegla v naš vsakdan in marsikdo je zaradi nje izgubil delo, s tem pa tudi zaslužek. Število brezposelnih se povečuje, in če so med njimi tudi tvoji starši, je normalno, da so zaradi tega zaskrbljeni. Veliko se jih tudi sprašuje, kako bo po koncu karantene – bodo lahko nadaljevali, kjer so končali? Jih bodo stranke še čakale? Kako bo z zaslužkom takrat? Strah pred pomanjkanjem je torej upravičen. AMPAK. Nihče ne ve, kako bo, ko bo vsega tega konec. Država in človekoljubne organizacije so za najranljivejše skupine pripravile kar nekaj pomoči. Nikakor ni fino, če izgubiš imetje, še zlasti, če za to nisi nič kriv, vendar nima smisla tarnati nad usodo, ker ne bo prav nič drugače. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, pravi pregovor – zato zaupajte staršem, da se bodo znašli, in če bo treba, poiskali novo karierno pot. (To ni vaš problem.)

»Kar naprej sem sam« ali »S starši se samo kregamo«
Veliko staršev kljub karanteni dela, nekateri še bistveno več kot prej. Nekateri so nenehno v službi (kjer so morda izpostavljeni virusom), drugi pa delajo od doma. V nobenem primeru nima človek nič od njih, še posebej, če so potem utrujeni, sitni in razdražljivi. AMPAK. Starši so v težkem položaju, saj poskušajo združevati različna področja življenja, ki od njih terjajo več pozornosti in energije kot prej. Nova službena situacija jih izčrpava in doma jih vse počaka: vaša pričakovanja, gospodinjska opravila, vzdrževalna dela, skrbi, kaj bo … Ko si utrujen, se ti v takih okoliščinah včasih že kar malo meša! (In veliko jih ima zaradi tega slabo vest.) Zato boste staršem (in s tem sebi, ker bodo manj tečni) najbolje pomagali tako, da jim boste – no, pomagali. Ko bodo delali za službo, jim dajte mir, medtem pa kaj postorite namesto njih (pomijte posodo, pobrišite prah, odnesite smeti ipd.). Če boste zraven še razumevajoči in ne boste iskali prepira, bi se morali izogniti vsaj večjim eksplozijam, če že ne vsem pokom.

»Starši se veliko kregajo (med sabo)«
To, da so družine veliko skupaj, je dvorezen meč. Nekatere prosti čas in skupne dejavnosti še bolj povežejo, drugi pa zapadejo v prepire oziroma se nesoglasja med njimi le še poglobijo. Res je, da po takih preizkušnjah razpade marsikateri zakon. AMPAK. Vedeti je treba, da težave v razmerju ne morejo biti posledica karantene, temveč so obstajale že prej, pa sta jih znala mama in oče spretno prikriti, recimo tako, da sta se zamotila z drugimi rečmi. Poleg tega za njune spore nikakor niste krivi vi, ampak vrzeli med njima in to, da jih ne znata premostiti. Zoprno je biti zraven in težko je poslušati njune prepire, vendar morata nesporazum rešiti sama. Karkoli že bo, to, kakšna mož in žena sta, ne sme vplivati na to, da sta vaša starša.

»Dolgčas mi je!!!«
Zoprna stran tega, da smo ves čas doma, pa je seveda tudi ta, da nam, če je dan enak dnevu, prej ali slej postane dolgčas. Zlasti neprijetno je, če živimo v majhnem stanovanju, če nimamo balkona ali vrta, če smo sami doma, če smo brez bratov in sester – in če nam starši ne dovolijo gledati televizije, uporabljati tablice, računalnika ali telefona oziroma nam to krepko omejujejo. (Kaj nam sploh ostane?) AMPAK. Zakaj ne bi časa izkoristili za hobije, za katere do zdaj niste imeli časa? Lahko berete, poslušate glasbo, ustvarjate, telovadite, pospravite sobo (dobro, to ni hobi, je pa koristno), napišete knjigo, igrate inštrument, uredite fotografije, preizkušate recepte (če vam starši pustijo) … ali pa samo sanjarite o tem, kako bo, ko boste šli nazaj v šolo (ali o čemerkoli drugem).

Še nekaj nasvetov:

• Šolsko delo opravljajte sproti, saj bo tako manj stresno. Naredite si urnik in mu sledite, kot bi bili v šoli.
• S sošolci ali prijatelji se povežite na družabnih omrežjih in si po navadnih ali videoklicih pomagajte pri delu za šolo, preganjanju dolgčasa ipd.
• Ko vam je težko, pišite dnevnik. Včasih je lažje, če svoja občutja ubesedimo in nekomu zaupamo – tudi če je to samo papir.
• Ne razmišljajte o tem, da boste zboleli ali da bo zbolel kdo, ki ga poznate. Življenje je nepredvidljivo in vsega ne moremo imeti pod nadzorom, lahko pa si obljubimo, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi bil izid čim boljši. (Če panicirajo starši, bodite razumevajoči, a jih napol preslišite.)