Komu se sploh ljubi učiti?

Si tudi ti med tistimi, ki jih ravno takrat, ko je treba sesti za zvezke in knjige, popadeta volčja lakota in peklenska žeja? Začutiš neubranljivo željo, da bi se izstrelil/a na še neodkriti planet? Se ti zdi, da tvoja pozornost, koncentracija in spomin pomahajo papa in stisnejo rep med noge, ko bi se bilo treba učiti? Razumem, ampak … Čakaj, ti mogoče zdaj bereš Pil, namesto da bi se učil/a?

Tale zapis, ki nastaja kot odgovor sedmošolki, za katero je učenje nočna mora in bi raje delala karkoli drugega kot se učila, začenjam z anekdoto iz našega družinskega življenja. Včasih se je, če mulcu ali muli ni bilo do učenja, rado reklo: »Delat jo/ga bomo dali. Da bo videl/a, kaj pomeni garati, in se ji/mu bodo končno odprle oči, da se je učiti fino in da se splača.«

No, našega skoraj sedemnajstletnega gimnazijca nismo »dali« delat, si je pa poletno počitniško delo v skladišču poiskal sam. Po prvih dveh dneh rahlega šoka nad številom narejenih korakov in težo bremen, ki jih je treba prestaviti s točke na točko, je človek popolnoma »padel noter«. Učinek je bil ravno nasproten, kot je veljalo v starih časih. Čeprav je garal, je vsak dan znova povedal, da mu je to ljubše kot učiti se za šolo. Pa je sicer precej učljiv in radoveden, ko gre za stvari, ki ga zanimajo. Še na prvi šolski dan je pred odhodom od doma zagrozil: »Nisem prepričan, da bom res šel v šolo, mogoče bom raje zavil kar na šiht v skladišče.«

Skratka, zagata, s katero se spopadaš ti, draga sedmošolka, je zelo pogosta, verjemi. In v »tvoji ekipi« tistih, za katere je učenje šolske snovi marsikdaj skrajno nadležno, nista le moja otroka, ampak še marsikdo.

Se mi da ali ne da? Bi ali ne bi?

V življenju je vedno tako, da za to, da nekaj naredimo, potrebujemo željo, notranji vzgib oziroma razlog, da se aktivnosti lotimo, vztrajamo in jo dokončamo. Temu pravimo motivacija, ki je ključni dejavnik, ali obležiš na postelji s telefonom v roki ali pa se spokaš učit.

Precej jasno je, da nas notranja motivacija – se pravi, če počnemo nekaj, kar nas veseli oziroma nam je v izziv – pripelje dlje.

Zakaj raje ne bi in zakaj je treba?

Na to, kako močna bo naša motivacija, vplivajo tudi naše vrednote (kaj je za nas pomembno in dragoceno) in stališča (kaj o nečem mislimo oziroma kako gledamo na to). Kot mama dveh najstnikov bi rekla, da so mi stališča današnje mladine (kako staromodna beseda, ha?) do učenja šolske snovi kar znana. Kot bi vam moja mulca hitro povedala, pa se ne pustim zlahka in vselej težim s protiargumenti. Gremo še mi en krog?

Zakaj bi se človek učil dolgočasne stvari, če lahko vpraša Google, Chat in druge člane UI-ekip'ce?

Nobenega dvoma ni, da so to sijajni pomočniki in marsikdaj tudi moji ljubi »sodelavci«. Ampak! V starih časih so rekli, da moraš v življenju znati vsaj toliko, da te ne prodajo. To najbrž še vedno velja, predvsem pa vedno bolj velja, da moraš znati toliko, da si ne dovoliš, da bi ti prodajali bučke.

Marička, brez vsaj minimalnega znanja o orodjih UI še pametnega navodila ne moreš dati. Brez pametnih navodil pa tudi pametnih odgovorov ni.

Zakaj bi se človek učil tako neuporabne stvari?

In mimogrede: v tem trenutku ne moreš vedeti, kaj boš v življenju zares potreboval/a. Kaj, če bo tip, ki ti bo čez nekaj let zmešal glavo, biolog, ti pa se boš od pouka biologije spomnila samo, kakšen ovitek si imela na zvezku? Kaj, če boš čez nekaj let na televizijskem kvizu v zadnjem hipu izgubil/a bogato denarno nagrado samo zato, ker ti je ušlo iz glave, kako se imenuje najdaljša stranica v pravokotnem trikotniku? Ja, primere res vlečem iz pet, ampak saj razumeš? Ne veš. Ne moreš vedeti.

 Učenje za šolo je popolna izguba časa. Itak vse takoj pozabim in nima smisla.

Emm … Glej, takole je. Tudi če bi pozabil/a skoraj vso naučeno šolsko snov – pa je ne boš, verjemi – ne moreva mimo preprostega dejstva: kot smo že ugotovili, učenje še zdaleč ni samo tlačenje podatkov v spomin, ampak dobesedno FIZIČNO SPREMINJA MOŽGANE. Ko se učiš, nastajajo nove možganske povezave oziroma poti med živčnimi celicami. Učenje – ne glede na to, kaj se učiš – je fitnes za možgane. Bolj jih krepiš, močnejši so in v različnih življenjskih situacijah dajo več od sebe. Saj nočeš biti možganska trlica oziroma možganski suhec, kajne?

Če je že treba, kako je lahko manj boleče?

Dognali smo, da se bo učiti pač treba. Kaj pa lahko naredimo, da bo malce manj bolelo? Prepričana sem, da si o učnih tehnikah in strategijah že precej slišal/a. Tudi jaz ti danes ponujam nekaj pomagal, s katerimi boš svojo motivacijo nemara lažje vsaj obudil/a od mrtvih, če že ni možnosti, da bi bila radoživa in na poskok.

1. Ne farbaj same/ga sebe: Ko se učiš, se res uči. Če dve uri sediš za mizo za knjigami, pri tem pa ves čas tuhtaš, ali je vate ali ne, nisi naredil/a ničesar. To potem ni ne čas za učenje ne prosti čas, ampak le zabijanje časa.
2. Odstrani motilce: Saj veš, kaj je glavni motilec, kajne? Ob nenehnem pinganju, brnenju in bliskanju telefona se res težko osredotočiš. Ko se učiš, odnesi telefon v drug prostor ali vsaj preklopi na letalski način.
3. Najprej pojej žabo: Med opravili, ki te čakajo, se najprej loti tistega, ki se ti najbolj upira. Za predjed torej pogoltni žabo. Potem bo vse lažje in slastnejše in ti bo popravilo okus. Ker prosim: kdo hoče žabo za posladek?
4. Uporabljaj tehniko paradajzek: Preprosta je: 25 minut se zbrano učiš, potem imaš pet minut odmora. Po štirih 25-minutnih paradajzkih pa si vzameš daljši odmor. Kratki intervali učenja z odmori ohranijo možgane sveže in pripravljene za akcijo. Nastavi si časovnik in brez goljufanja.
5. Domisli se čarobnega rituala in uroka: Učenje vedno začni z enakim obredom: popij malo vode, vključi primerno glasbo, počohaj psa, naredi stojo na glavi. Po želji. Počasi se bodo tvoji možgani navadili, da ritual pomeni: skoncentrirajte se, akcija. Vsakič ko začneš odlašati, izreci čarobni urok (lahko glasno prešteješ do pet, petkrat izrečeš ime simpatije, zapoješ Zdravljico, ni pomembno, le urok mora biti vedno isti), potem pa takoj začni delati.
6. Ustvari posebno playlisto za učenje: Izberi umirjene komade (najbolje instrumentalne brez besedila, filmsko glasbo ali celo klasiko, če ti je všeč) in naredi učno playlisto. Enako kot pri prejšnji točki: ko nekaj ponavljamo, se možgani navadijo. Rekli bodo: »Upsič, ta obred, ta glasba in ta urok pomenijo, da se moramo nehati zafrkavati in izmotavati ter se lotiti dela.«
7. Izberi si občinstvo: Ne vem zate, ampak jaz sem se veliko učila na glas. Če to pomaga tudi tebi, je fino, da si izbereš občinstvo, ker potem vse skupaj dobi večji smisel. Lahko nagovarjaš svojega ljubljenčka (če zraven zaspi, tega, prosim, ne vzemi za potrditev, da je še psu/mački dolgčas ob snovi), pliška ali navsezadnje pajka, ki se je udomačil v tvoji sobi.
8. Uči se ustvarjalno: To, da možganom zelo pomaga, če med učenjem pišeš in rišeš, najbrž že veš. Tako aktiviraš več možganskih centrov, snov bolje razumeš in si jo tudi dlje zapomniš. Lahko celo ustvariš strip, posnameš podkast ali video o določeni temi. Zakaj pa ne? Ko ponavljaš na glas, koga imitiraj ali govori v zabavnem narečju. Predstavljaj si, da si svetovno znan zgodovinar pred polno dvorano občinstva, v katerem je tudi gospodična, ki bi jo rad navdušil s svojim znanjem. Zamisli si, da te od sanjske službe v hudem podjetju loči le to, da bodočemu šefu razložiš delovanje sil ali določiš stavčne člene. Odigraj vlogo – in to za oskarja! Poskusi se med učenjem tudi malo zabavati. Ni prepovedano, veš.

Pa še nekaj! Pravijo, da je eden od razlogov, zakaj smo se ljudje kot vrsta v primerjavi z drugimi sesalci tako razvili, tudi ta, da je obdobje, ko za človeške mladiče skrbijo starši (hrana, varnost …), da lahko mladiči v miru raziskujejo in se učijo, bistveno daljše kot pri, recimo, živalskih vrstah. Učenje v mladih letih (čeprav se učimo vse življenje) nas je daleč pripeljalo. Bodimo torej hvaležni, da se lahko učimo, čeprav kdaj pri tem malce trpimo.