Prezahtevni starši

Poznam mamo, ki od svoje hčere pričakuje, da bo pospravljala za sabo in včasih tudi za drugimi, redno delala za šolo, dobivala dobre ocene, vadila violino, skrbela za brata, športala in zdravo jedla, hodila zgodaj spat, poslušala starše in učitelje, spoštovala sebe in druge, se olikano obnašala in bila povrhu vsega tudi živahna, radovedna in polna veselja do življenja. Pa to še ni ves seznam. In ta mama sem – na žalost – jaz.*

Kako sem se znašla v tej godlji?
Vem, da je moja hči sposobna in pametna. Tako o svojih otrocih misli večina staršev, še posebno tisti ambiciozni. In ker sem prepričana, da ima v sebi nešteto talentov, obenem pa se zavedam, da živimo v svetu, ki od vsega najbolj ceni uspešne, učinkovite ljudi, sem se ujela v past, v kateri mislim, da ji bo v življenju najboljše, če bo zmeraj od sebe dala maksimum. Ne moreš seči po odličnem, če si za cilj zastaviš zgolj »zadostno«. (Tudi mene v službi vrtijo na podobnem ražnju.)

Zakaj se v marsičem motim?
Toda pri tem pozabljam, da uspeh še ne pomeni sreče (kot smo v tej rubriki pisali že zadnjič). Nič ni narobe s trudom, prizadevnostjo, vestnostjo in zbranostjo, s tem, da izkoristimo svoje potenciale in si zastavljamo visoke cilje – narobe pa je, če s tem tako pretiravamo, da postanemo iztrošeni, živčni in nesrečni, če zbolimo ali če nas neuspehi (ki so sestavni del vsake poti k uspehu!) sesujejo. Celo tako zelo, da podvomimo o svoji človeški vrednosti ali smiselnosti bivanja. Halo?!

Disciplina
Eno je torej disciplina, ki je fina in koristna reč. Slovar jo opredeljuje kot »podrejanje pravilom in predpisom« in brez nje bi zelo težko bivali drug z drugim, saj bi med ljudmi zavladal čisti kaos. Če živimo v skupnosti, je prav, da vanjo prispevamo vsi in se potrudimo, da je skupno bivanje prijetno. Sem spadajo upoštevanje hišnih pravil (navodil staršev, pomoč v gospodinjstvu ipd.), pravil družbe (uvidevnost, solidarnost, lepo vedenje ipd.) pa tudi pravil v šoli (sledenje urniku, redno opravljanje nalog, spoštovanje učiteljev in sošolcev ipd.). Toda vsa ta pravila morajo biti jasno opredeljena in nas ne smejo zasužnjevati. Hkrati pa moramo vedeti, kakšna kazen nas bo doletela, če jih bomo kršili.

Napake
Živimo v svetu, ki se ne ustavi, in starši, ki sami klecamo pod težo odgovornosti in pričakovanj, žal včasih kak korak preskočimo. Tako ne opredelimo, kaj natančno pričakujemo od vas – ali pozabimo, da se nekatera pričakovanja izključujejo (da imate recimo hkrati prosti čas in se učite za petico), pa celo, da od vas marsikdaj pričakujemo več kot od sebe (a mislite, da smo bili tako obsedeni s peticami, ko smo gulili šolske klopi?). Velikokrat slabo opredelimo tudi kazni (in vam za vsak prekršek vzamemo telefon) ali vam sploh »pozabimo« pokazati, vas naučiti, kako se kaj naredi. (Spomnim se, da sem od hčere pričakovala, da bo že v prvo popolno pomila posodo, kot bi se s tem znanjem rodili, ne pa ga pridobili z vajo. Ali da se bo napiflala naravoslovje, ne da bi ji kdo kdaj pokazal tehnike učenja na pamet.) Skratka, nihče ni popoln. Ne vi ne starši. In prav je, da to upoštevamo.

V čem imajo starši prav in v čem pretiravajo?

Bodimo natančni.

Razumljivo je, da starši pričakujejo, da:

• boste redno delali domače naloge in ponavljali snov,
• se boste v šoli lepo vedli in poslušali pri pouku,
• se boste trudili po najboljših močeh in pri preizkusih dali vse od sebe,
• boste skrbeli zase, za zdravje in higieno ter svoj prostor, ne da bi vas morali vsakič opomniti na to,
• da jim boste pomagali pri gospodinjskih opravilih in skrbi za brate in sestre,
• se boste obnašali tako, da vam bodo lahko zaupali.

Ni pa v redu, če:

• od vas pričakujejo več, kot zmorete (nismo vsi nadarjeni za vse!),
• zaradi obveznosti nimate nič prostega časa; vsake pol ure med učenjem potrebujete desetminutni odmor – in vsaj eno uro gibanja na dan, pa tudi druženja, gledanja televizije, buljenja v zrak, skratka vsega, kar vas zanima in sprosti,
• vas je zaradi njihovih pričakovanj strah prihodnosti oziroma se počutite žalostne, nesrečne, malodušne in celo nevredne življenja,
• od vas brez tehtnega razloga pričakujejo več kot od bratov in sester,
• vas za uspehe nikoli ne pohvalijo.

Kaj lahko storite?

Če se najdete v drugem stolpcu in imate zaradi prezahtevnosti staršev resne težave, lahko:

• najprej samokritično premislite, kako k problemu prispevate vi in kako oni, in potem
• prosite starše, da vam jasno povedo, kaj pričakujejo od vas in zakaj. Če se njihova pričakovanja ne skladajo z vašimi, naj vam prisluhnejo. Govorite o svojih občutkih, strahovih, željah – poskusite se vzdržati obtoževanja in kričanja,
• poveste staršem, da vas njihova pričakovanja bremenijo; pojasnite jim o stiski, v kateri ste se znašli, in jih prosite, da vam pomagajo iz nje,
• starše prosite tudi, naj natančno opredelijo kazni, ki vas bodo doletele, če česa ne boste naredili, kot ste se dogovorili – kazen naj ustreza teži »prekrška«,
• če vas nočejo poslušati oziroma imate občutek, da vas nikakor ne razumejo, pa se lahko v stiski obrnete tudi na drugo odraslo osebo, recimo učitelja, svetovalnega delavca na šoli ali telefon za pomoč v stiski.

*In še tole: Tudi jaz sem imela zahtevne starše. Veliko so pričakovali od mene in od sebe. In saj veste, s pridobljenimi vzorci je križ … (se pa trudim!) ;-)