Ojla,
tule je moja zgodba za festival. Nov del pride jutri:blush:. Upam, da vam bo všeč.
Nice girl
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Stala sem na robu zasnežene jase. Jutranja zora mi je mršila že tako zavozlane lase, ki so v sončnih žarkih dobili zlat pridih. Bela razcapana halja mi je padala brek golih ramen in kolen, tu in tam krvavih. Bila sem bosa. Mraz bi mi moral rezati v kosti, a začuda me je le prijetno žgečkalo. Tudi rane me niso več bolele.

Kaj se dogaja?
Dolgo časa sem le stala in gledala beli sneg. Čudovit je.
Nikogar ni. Zdi se, kot bi bila jaz edina pika na daljnem, razprostrtem obzorju brez konca in kraja. Kot bi bil vsak prijeten šum le moj.
Z nogo sem previdno otipala beli kup snega pred sabo. Nekaj časa sem premišljevala. In nato le stopila. Bil je tako prijetno mehak, kot bi se ravnokar pogreznila v puhasto žimnico.
Stopala sem dalje. Še vedno nisem videla nikogar. Ne človeka, ne druge žive duše. Niti ptic ni bilo na spregled. Kam so vsi izginili? Če sneg ne bi bil tako prijeten, bi si že zdavnaj začela postavljati nerazumljiva vprašanja, a tako sem le sproščeno stopala dalje.
Pravzaprav nog sploh nisem čutila. Zdelo se mi je, kot bi se mi dvignile od tal.
Ampak to je vendar ne mogoče.
Stopala sem naprej. Bližala sem se gozdu. Oddahnila sem si, saj mi je bil poznan. Nato sem prestrašeno zajela sapo.
Vedno sem se ga nekako bala, a zdaj sem stala tam in dajal mi je prijeten občutek doma. Vstopila sem vanj.