Avtobus kmalu prispe na cilj in s svetlolasko nestrpno skočiva na vlažno travo. »Deževalo je,« zavzdihnem: »O, poglej mavrico!«
»Mavrica! Kjer je njen konec... Tam so duhovi!« razburjeno šepne Aurora. »Upajva, da ne gremo v južni del gozda, sicer se nam ne piše dobro.
»Učenci, postavite se v kolono, prosim!« v tistem zavrešči gospa Walker. »Razdelili se boste v dve skupini. A in b razred k meni, c in d pa k profesorju Thompsonu! Ko boste blagovoljili narediti to, pa vam bova razdelila učne liste, ki jih boste reševali med hojo!«
Z Auroro sva se ubogljivo pridružili Walkerjevi, medtem, ko sva poslušali razne opazke sošolcev: »Učni listi na pohodu?! Je sploh lahko slabše?!«
»O ja, je,« zagrenjeno odvrnem.
Ne zmeni se zame in vsak prejme učni list. »Najprej gremo v severni del gozda, do slapu, nato pa se ob izhodišču zamenjamo z drugima dvema razredoma, in se mo njunih sledeh odpravimo še v južni del in na pokopališče, da naredimo krožno pot!« oznani gospa Walker in z Auroro se obupano spogledava. Torej bo že čez kakšno uro mrtva polovica 9. razreda...
»Go, go-spa Walker, slabo mi je,« v tistem izdavi Aurora. »M, mi-mislim, da bom bruhala.«
Takoj za tem globoko zajame sapo in k ustom pristavi vrečko. »Tu počakaj,« z gnusom izdavi Walkerjeva. »Bom jaz z njo,« se hitro oglasim. »Tudi prav,« skomigne ta,
A počakati morata TU, saj za vaju odgovarjam jaz!«
In brez besed s svojo skupino odide v gozd. Kmalu za tem se odpravita še skupini c in d, jaz pa se obrnem k Aurori. »Si ok,« jo zaskrbljeno pobaram. »Seveda, s pridušenim nasmeškom ta zamahne z roko.«
V tistem se mi posveti. »Tebi pa vedno uspe,« se ji zarežim.
»Hja,« takoj zmaje ta: »Ne bi šli raje rešit najinih paralelk?«
»Ah, čisto sem pozabila,« se lopnem po čelu.
S svetlolasko kmalu za tem izgineva v temni, a prostrani gozd.
»Pravzaprav je kar svetlo,« začudeno ugotovim in poslušam okolico. Nekaj sto metrov pred nama se sliši šumenje vejic, verjetno od drugih dveh razredov.
»Morava jih prehiteti,« šepnem in že sem v diru. Gozd poznam kar dobro, saj imam tu pokopano prababico in tako sem bila kar nekajkrat tam. Poznala sem dudi bližnjice, saj je bila makedamska cesta novejša in tako sem se brez težav skupaj z Auroro zmuznila obem razredom.
Medtem, ko sem tekla, sem premišljevala naprej, kati spomnila sem se prejšnje noči in duhov, ki so mi vedno znova lebdeli po glavi. Kaj se dogaja? Je bilo moje vse prepogosto vprašanje. Zakaj sanjam duhove? Mar morda vidim v prihodnost?
In najhuje je, da zaradi mene, ki sem se zgrudila na tla v dekliškem separeju, urok sploh ni deloval... Ker sem ravno takrat spet imela tiste neumne more o duhovih...
Čakaj... Ampak to bi bilo nemogoče...
V tistem se mi je v glavi porodila tako nezaslišana ideja, da sem za trenutek povsem obmirovala. »Kaj pa je?« me v tistem vpraša Aurora. »Nič nič,« začudeno odvrnem, in tečem dalje, kot bi šele zdaj vedela, kje pravzaprav sem. Z Auroro naju bodo vsak čas napadli duhovi, jaz pa imam krizo identitete.
Še preden pa bi lahko do dobra premislila o vsem skupaj, že prispeva do prostranega pokopališča. Prestrašeno se ustavim. »Kaj bova pravzaprav storili zdaj,« v senci ogromne bukve vprašam zaskrbljeno svetlolasko. »O tem dejansko nikoli nisem razmišlajal,« s krivdo prizna ta: »Nikoli nisem zares pomislila, da bova prišli do sem. A lahko bi našli mamin grob in jo še enkrat obudili.«
»A ni tako, da moraš počakati do polnoči?«
»Ja, ampak ker sva v bližini duhov, je drugače. Sicer pa je ura nekaj minut do dvanajstih zjutraj, tako da bo tudi to zadoščalo.«
»Torej storiva to,« neprepričano odvrnem. Upam, da se vsaj glede nečesa danes motim.
Aurora nenadoma poleti nekaj centimetrov v zrak. Šele tedaj vidim, kako mogočni so v resnici duhovi. »Pppprrrriiiiddddiiiii,« šepne s hladnim glasom, ki ni značilen zanjo. Prestrašeno ji sledim.
Vedno bolj se spuščava v meglo in če ne bi videla njenih bledih las, kako se sučejo skozi zrak, bi se že zdavnaj izgubila med grobovi. Pozorno jih opazujem, a nikjer ne najdem Aurorine mame. »Kaj, če sploh ni pokopana tu, morda je še vedno na prejšnjem kraju,« nato pomislim. Aurora se lopne po čelu, a nato z upanjem doda: »Sigurno je niso pustili tam, bila je namreč zelo pomembna in nikoli je ne bi pustili.«
Najbrž, odvrnem in v tistem se približava koncu pokopališča. In res, tam je le en grob, velik in mogočen, na njem pa je izklesanih pet besed: Vladarica duhov Apolonia Luna Aurora.
»Je to grob tvoje mame?« tiho vprašam in pogledam Auroro. Videti je zelo čustvena. Po licu ji spolzi nekaj prozornih solz, a že nato s hladnim glasom doda: »Da.«
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ojla,
tole je predzadnji del. Dones enkrat objavim še zadnjega.
Lysm,
Nice girl
»Mavrica! Kjer je njen konec... Tam so duhovi!« razburjeno šepne Aurora. »Upajva, da ne gremo v južni del gozda, sicer se nam ne piše dobro.
»Učenci, postavite se v kolono, prosim!« v tistem zavrešči gospa Walker. »Razdelili se boste v dve skupini. A in b razred k meni, c in d pa k profesorju Thompsonu! Ko boste blagovoljili narediti to, pa vam bova razdelila učne liste, ki jih boste reševali med hojo!«
Z Auroro sva se ubogljivo pridružili Walkerjevi, medtem, ko sva poslušali razne opazke sošolcev: »Učni listi na pohodu?! Je sploh lahko slabše?!«
»O ja, je,« zagrenjeno odvrnem.
Ne zmeni se zame in vsak prejme učni list. »Najprej gremo v severni del gozda, do slapu, nato pa se ob izhodišču zamenjamo z drugima dvema razredoma, in se mo njunih sledeh odpravimo še v južni del in na pokopališče, da naredimo krožno pot!« oznani gospa Walker in z Auroro se obupano spogledava. Torej bo že čez kakšno uro mrtva polovica 9. razreda...
»Go, go-spa Walker, slabo mi je,« v tistem izdavi Aurora. »M, mi-mislim, da bom bruhala.«
Takoj za tem globoko zajame sapo in k ustom pristavi vrečko. »Tu počakaj,« z gnusom izdavi Walkerjeva. »Bom jaz z njo,« se hitro oglasim. »Tudi prav,« skomigne ta,
A počakati morata TU, saj za vaju odgovarjam jaz!«
In brez besed s svojo skupino odide v gozd. Kmalu za tem se odpravita še skupini c in d, jaz pa se obrnem k Aurori. »Si ok,« jo zaskrbljeno pobaram. »Seveda, s pridušenim nasmeškom ta zamahne z roko.«
V tistem se mi posveti. »Tebi pa vedno uspe,« se ji zarežim.
»Hja,« takoj zmaje ta: »Ne bi šli raje rešit najinih paralelk?«
»Ah, čisto sem pozabila,« se lopnem po čelu.
S svetlolasko kmalu za tem izgineva v temni, a prostrani gozd.
»Pravzaprav je kar svetlo,« začudeno ugotovim in poslušam okolico. Nekaj sto metrov pred nama se sliši šumenje vejic, verjetno od drugih dveh razredov.
»Morava jih prehiteti,« šepnem in že sem v diru. Gozd poznam kar dobro, saj imam tu pokopano prababico in tako sem bila kar nekajkrat tam. Poznala sem dudi bližnjice, saj je bila makedamska cesta novejša in tako sem se brez težav skupaj z Auroro zmuznila obem razredom.
Medtem, ko sem tekla, sem premišljevala naprej, kati spomnila sem se prejšnje noči in duhov, ki so mi vedno znova lebdeli po glavi. Kaj se dogaja? Je bilo moje vse prepogosto vprašanje. Zakaj sanjam duhove? Mar morda vidim v prihodnost?
In najhuje je, da zaradi mene, ki sem se zgrudila na tla v dekliškem separeju, urok sploh ni deloval... Ker sem ravno takrat spet imela tiste neumne more o duhovih...
Čakaj... Ampak to bi bilo nemogoče...
V tistem se mi je v glavi porodila tako nezaslišana ideja, da sem za trenutek povsem obmirovala. »Kaj pa je?« me v tistem vpraša Aurora. »Nič nič,« začudeno odvrnem, in tečem dalje, kot bi šele zdaj vedela, kje pravzaprav sem. Z Auroro naju bodo vsak čas napadli duhovi, jaz pa imam krizo identitete.
Še preden pa bi lahko do dobra premislila o vsem skupaj, že prispeva do prostranega pokopališča. Prestrašeno se ustavim. »Kaj bova pravzaprav storili zdaj,« v senci ogromne bukve vprašam zaskrbljeno svetlolasko. »O tem dejansko nikoli nisem razmišlajal,« s krivdo prizna ta: »Nikoli nisem zares pomislila, da bova prišli do sem. A lahko bi našli mamin grob in jo še enkrat obudili.«
»A ni tako, da moraš počakati do polnoči?«
»Ja, ampak ker sva v bližini duhov, je drugače. Sicer pa je ura nekaj minut do dvanajstih zjutraj, tako da bo tudi to zadoščalo.«
»Torej storiva to,« neprepričano odvrnem. Upam, da se vsaj glede nečesa danes motim.
Aurora nenadoma poleti nekaj centimetrov v zrak. Šele tedaj vidim, kako mogočni so v resnici duhovi. »Pppprrrriiiiddddiiiii,« šepne s hladnim glasom, ki ni značilen zanjo. Prestrašeno ji sledim.
Vedno bolj se spuščava v meglo in če ne bi videla njenih bledih las, kako se sučejo skozi zrak, bi se že zdavnaj izgubila med grobovi. Pozorno jih opazujem, a nikjer ne najdem Aurorine mame. »Kaj, če sploh ni pokopana tu, morda je še vedno na prejšnjem kraju,« nato pomislim. Aurora se lopne po čelu, a nato z upanjem doda: »Sigurno je niso pustili tam, bila je namreč zelo pomembna in nikoli je ne bi pustili.«
Najbrž, odvrnem in v tistem se približava koncu pokopališča. In res, tam je le en grob, velik in mogočen, na njem pa je izklesanih pet besed: Vladarica duhov Apolonia Luna Aurora.
»Je to grob tvoje mame?« tiho vprašam in pogledam Auroro. Videti je zelo čustvena. Po licu ji spolzi nekaj prozornih solz, a že nato s hladnim glasom doda: »Da.«
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ojla,
tole je predzadnji del. Dones enkrat objavim še zadnjega.
Lysm,
Nice girl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jupiii...kmal nov del, pliiis
0
Moj odgovor:
Obupana 123
potrebuje pomoč ali nasvet v

Svetovalnica
NEVEM KAJ BI DALA ZA NASLOV
Ko sem bila stara 3 leta je v našo skupino v vrtcu prišel en fant, ki je seicer eno leto mlajši kot jaz.Nikoli mi ni bil kaj posebej všeč( saj sem bila še tako premlada za to).Nato ga nisem videla 8 let( čeprav je bil na isti šoli ampak v drugem razredu in oddelku, ker je mlajši razred).
Nato pa sem ga lansko leto videla enkrat, ko je po pouku postopal pred šolo.Videl me je, ko sem ves čas gledala proti njemu.Dobila sem čuden občutek, saj je bilo kot, da bulim v njega.Gledal me je z čudnim pogledom kot, da bi se z nečim važil( gledal me je s strani, imel napol priprte oči in nasmešek na faci).Nato pa sem ga videla še enkrat zadnji šolski dan.Do njega nisem imela nikakršnih čustev.
TO LETO PA SE JE SPREMENILO ČISTO VSE!!!
Skoraj vsaki dan ga videvam pred poukom ali pa po pouku.Zdi se mi, da ga ves čas gledam in se pojavljam na mestih kjer naj bi bil on.
Na začetku leta še ni bilo tako hudo, zdaj pa je vedno slabše.Ne zdržim.Počila bom od sramu zato, ker mi je všeč mlajši( ki je sicer pravi bedak).
Ali sicer mislite,da se me navsezadnje še spomni iz vrtca?
Nato pa sem ga lansko leto videla enkrat, ko je po pouku postopal pred šolo.Videl me je, ko sem ves čas gledala proti njemu.Dobila sem čuden občutek, saj je bilo kot, da bulim v njega.Gledal me je z čudnim pogledom kot, da bi se z nečim važil( gledal me je s strani, imel napol priprte oči in nasmešek na faci).Nato pa sem ga videla še enkrat zadnji šolski dan.Do njega nisem imela nikakršnih čustev.
TO LETO PA SE JE SPREMENILO ČISTO VSE!!!
Skoraj vsaki dan ga videvam pred poukom ali pa po pouku.Zdi se mi, da ga ves čas gledam in se pojavljam na mestih kjer naj bi bil on.
Na začetku leta še ni bilo tako hudo, zdaj pa je vedno slabše.Ne zdržim.Počila bom od sramu zato, ker mi je všeč mlajši( ki je sicer pravi bedak).
Ali sicer mislite,da se me navsezadnje še spomni iz vrtca?
Vprašanje
Katere ilustracije v Pilu so vam najbolj všeč?
Teta Justi
(75)
Test
(74)
Zgodba
(69)
Odraščanje
(123)
Uvodnik, strip
(86)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
Zadnji odgovori festival

:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart