Tiste noči sem imela spet iste sanje kot prejšnjič in prepotena sem se dvignila iz postelje. Še ena nočna mora o duhovih. In takrat sem se spomnila prejšnjega dne, ob katerem me je oblila kurja polt. Moram izvedeti resnico.
Ne vem, kdo je bil naslednji dan pri malici bolj presenečen, jaz ali Aurora. Definitivno jaz. Še vedno nisem verjela lastnim očem in bila sem čisto v šoku. Se mi morda blede? Ali pa je Aurora res duh?! In obljubim, ugotovila bom, kaj ima za bregom, pa če jo bom na kolenih prosila, da mi pove. Odlašala nisem niti za trenutek in takoj po šesti uri matematike sem stopila k njej. Priznam, bila sem jezna nanjo, saj izposojenega zvezka še vedno ni vrnila in tako sem test pisala zelo slabo. A po drugi strani me je milo rečeno neizmerno zanimalo, kdo v resnici je.
»Ej Aurora,« sem zasoplo dejala in v tistem pomislila, da v življenju le še tečem in sopiham. »Mhm,« je ta kot že 15-krat prej odvrnila v odgovor. »Prosim, vrni mi zvezek za mato,« sem ji takoj rekla. »Aja, oprosti, pozabila sem ga doma,« se je začela izmikati. »Kje pa živiš?« sem jo jezno vprašala. »Se te ne tiče,« je bevsknila nazaj. Še nikoli ni bevsknila name.
»Ej sprosti se, ampak resno, kje živite vi *i*duhovi*i*?«
Učinek je bil takojšnji. Svetlolaska je nenadoma planila name in oči so se ji tako bliskovito zabliskale, kot bi me najraje ubila. A izgledala je prestrašeno.
»Duh, kakšen duh?« je nato z zategnjenim glasom vprašala. »Daj, ne pretvarjaj se, učeraj sem...« In že spet me je pogledala s tistim svojim pogledom, ki se ga človek tako ustraši.
»Utihni,« je proseče zašepetala. »Seveda, ampak takoj, ko mi priznaš...«
Zdelo se mi je, kot bi mi nevidna sila zapečatila usta. Pred sabo pa sem videla le izredno prestrašeno Auroro, ki je pred sabo držala dvignjeno roko. V naslednjem trenutku je že pomignila z njo in kar samo me je poneslo proti dekliškemu stranišču. »Razjasnili bova nekaj stvari,« je v separeju končno spregovorila s povsem drugačnim, hladnim glasom: »A prisezi na življenje in smrt, nikomur ne smeš povedati!«