Iz Dnevnika Renanda Brosseauja, 9.6. 1920
6.6.-9.6.
Ta zapis bo večinoma posvečen le današnjemu dnevu. Toliko se je zgodilo, da se lahko ostali dnevi lahko skrijejo pred tem. Še vedno prebavljam nekatere dogodke. Dan je šel nekako takole:
Okoli 5. zjutraj sem hodil ob desnem bregu Garone. Vračal sem se z nočne izmene na policijski postaji. Prislužil sem si jo zaradi nekega komentarja, ki ga direktor ne bi smel slišati. Bil sem jezen. Oblačno vreme ni ravno pripomoglo k izboljšanju razpoloženja. Zrl sem v počasne vode zelene Garone, ko sem v nji opazil tujek. Ustavil sem se in pogledal bolj natančno. Bil je večji črn kup nečesa neprepoznavnega. Nenadoma sem na njem opazil nekaj, kar je spominjalo na rob suknjiča. Zgrozil sem se. Tujek v Garoni je bil utopljenec! Zakričal sem in priklical nekaj ljudi. Pokazal sem jim odkritje in skupaj smo stali tam kot vkopani. Gledali smo, kako je utopljenca z tokom. Le eden od nas je bil dovolj priseben, da je stekel po ribiško palico in z njo mukoma zvlekel truplo na breg. Tam smo sklenili krog okrog njega in ugotovili, da ni bil samo eden. Bila sta dva, in enega sem v trenutku prepoznal. Bil je tisti ubogi človek, Sebastien Hebras. Drugi mu je bil izredno podoben, le da je imel na desni strani obraza nad nosom bradavico, na levi strani pa veliko brazgotino. Nekoga sem prosil, da je šel po policijo, saj sem bil sam preveč pretresen. Ko so kolegi prišli, so trupli odpeljali v mrtvašnico, mene pa sta sodelavca sodelavca pospremila domov.
Čez nekaj ur so me poklicali na zaslišanje. Povedal sem jim zgodbo. Oni pa so mi povedali, da je drugi mrtvec Jaques Dupont, nočni stražar v neki tovarni blizu mesta. Dokazali so, da je on morilec, tudi priča je to potrdila. Ni mogla videti brazgotine v luči svetilke, saj stran obraza z njo ni bila osvetljena. Vdrli so tudi v stanovanja obeh umrlih in v Sebastienovem odkrili Jaquesov dnevnik. Pregledali so oba dnevnika in dobili približno sliko dogodkov. Zapisi so še dodatno potrdili Jaquesovo krivdo.