<3
Pomislim na vse tiste dni in noči,
trenutke pred tem,
čustva brez meja,
mej obširnega srca.

Vsaka solza,
vse noči, ki sem jih prebedela,
da bi pretrpela,
da bi poskušala ostati na nogah.
A vse to sem le preživela,
brez nekih zaključkov,
brez ciljev, ki bi jih lahko zadela.

Je vse zaman?
Vsakodnevna misel se ni spremenila,
bodla mi je v srce
in se zarila v dušo,
za katero sem že mislila,
da je preminila.

Je bila to žalost?
Ne, bilo je trpljenje,
ki je kot ostro bodalo
le rilo globje in globje.
Zdaj si želim tisto modrost.

Namesto, da bi potrpela
ali poiskala rešitev,
sem imela druge načrte,
klicali so se "moritev."
Sem si prav želela,
da pridejo čim prej
in vsaj ta želja se je izpolnila
vselej.

Ko se je moj čas iztekel,
ko je srce nehalo biti,
droben glas je rekel:
"Zakaj?"
Nimam odgovora na to,
a le vem, da je žalost dosegla svoje,
še preveč.
Tega nisem želela storiti.