Živjo!
Imam težavo z fanti. Mislim pač nimam ravno sreče z njimi. Vedno se je nekaj zapletlo z vsakim ko sva se začela komaj pogovarjat. Verjetno res nisem po njihovih standardih, da bi me nekdo imel za celo življenje. Ampak to še ni tako hudo v 2. letniku sem zaradi enega padla v tako depresijo da nisem jedla po tedne...komaj sem se ga rešila, ker me je psihično uničil...Zdaj na koncu 3. letnika sem spoznala enega dečka, ki je enake starosti kot jaz..pogovarjala sva se 3 mesece, enkrat celo šla ven, ker je kar razdalja med nama ampak za moje mnenje to ni nek problem če imaš nekoga rad...super je bilo, v življenju še nisem s kom ob pogovorih tako uživala in ga dejansko imela rada. Vem da je to na daljavo še kar težko ampak s tem nisem imela problema čeprav z človekom bolj uživam ko se družim z njim. To vse je bilo super, predvsem ko sva drug drugega vzpodbujala pri učenju in se skupaj učila čez računalnik da sva izdelala letnik, vsak večer sva telefonirala in zaspala na klicu...to je bil skoraj edini človek ki me je po vseh teh stvareh kar so se mi zgodile v življenju lahko nasmejal do solz...na koncu pa ta človek meni zabode nož v hrbet in me spravi v jok..Ker si je baje našel drugo kar tako čez noč..in na koncu mi pove kaj use ga moti predvsem moj stil oblačenja čeprav se oblači identično kot jaz..nevem zakaj bi ga neke stvari motile če se v njih jaz počutim udobno..človek je vedel kakšna sem že od začetka in on je zrinil situacijo do tega da sem se jaz zaljubila vanj ko je on očitno izgubil čustva...a mi lahko prosim da kakšen nasvet za v naprej da ne ponavljam vseh napak kot do zdaj ker še zdaj nevem kaj počnem narobe...za človeka se trudim a mu to ni dovolj nerazumem več te generacije..........Lp