Hay
Prišli smo do zadnjega dela. Ta je malo krajši.

Tiste počitnice sem preživela na zelo obljudeni bunkeljski cesti. Da me ne bi kdo napadel. Namreč če bi me, bi težko izbrisali spomin vse bunkeljnom in ne vem, kdo bi me napadel v taki množici. Tom me je namreč takoj ko sem prišla, z vso prijaznostjo ki jo premore, vrgel iz Kotla. Tako sva z Aaronom pela bunkeljnom. Sicer nisem bila dobre volje, vendar je bilo to potrebno. Še vedno se me je držala tista čustvena otopelost, ki sem jo imela od konca vojne. No in potem je prišla prof. McHudurra in me vprašala, če bi hotela poučevati na Bradavičarki. Kot profesorica obrambe. Pojma nimam, kdo je to predlagal, ampak sem mu bila nekako hvaležna. To sem si že dolgo želela. In se je začelo leto, ki ga ne znam opisati. Profesorji so se me nekako bali, učenci pa so me sovražili. Seveda so to dobro skrivali, opazila pa sem vseeno. Ni mi bilo lahko. Živela sem na posestvu kjer so me delno sovražili, delno pa se me bali. Na šoli je bila tudi ena punca, mislim da se je pisala Morrison. Lepo je risala, pa sem ji posodila svoj blok z risbami. Da bi si ogledala in morda dobila kakšno idejo. Je pa čisto logično, da so otroci pisali domov, da jih uči hči najnevarnejšega čarovnika. In je tisti dan prišlo cel kup aurorjev. Hoteli so me odpeljati v Azkaban. Zabrusila sem jim, da se ne bom predala in da jih vse pozivam na dvoboj. V teh stvareh sem izurjena. Približno sedem jih je bilo in vsi so se postavili nasproti mene. Takrat sem slišala Weasleyevo reči, da ne grem nikamor. Pridružila se ji je tudi Liupka. In nekaj profesorjev. Nato pa vedno več glasov, ki so zahtevali, da me pustijo pri miru. Aurorji so se obrnili in odšli, saj celo najneumnejši čarovnik ve, da približno dvajset na enega, tisti eden ne bo preživel. Kljub pomankljivi izobrazbi večine. Šele takrat sem se domislila, da imam v tistem bloku risbo, na kateri je narisan oče, čezenj pa z velikimi rdečimi črkami piše Ubila te bom. V kotu pa piše Ne, Potter je to storil. To sem narisala, ko sem bila v petem letniku pri Feniksovem redu. Takrat sem bila pogosto jezna in sem risala. Tega nisem uničila, ker mi je risba nekako všeč, zdaj pa mi je še rešila življenje. Tisto v kotu pa sem pred kratkim dopisala. Očitno menijo, da sem mislila resno. V enem letu sem se iz najbolj osovražene profesorice spremenila v še kar priljubljeno. Kar mi je precej olajšalo življenje.

Devetnajst let kasneje:
Zdaj vem, kaj se mi je zgodilo. Prinčeva smrt me je zlomila, kot je njega najbrž smrt Evansove/Pottrove. Tega nisem nikdar dokončno prebolela in to se mi vidi. Weasleyeva mi je enkrat rekla da sem čudna (to, kar sem jaz kar naprej prinašala Princu pod nos). Ima prav. Sem čudna, ampak mi je tako nekako všeč. Z Emmino eksplozivno osebnostjo ne bi prišla daleč. In prejšnja Avalon je življenje jemala preveč enostavno. Zdaj ga preveč resno. Težko se je spremeniti, če si na nekaj navajen. Dolgo sem že taka in ni mi do sprememb. Drugi pa so se navadili na to, tako da je vse dobro. Potter in Weasleyeva sta se poročila in jaz sem botra tistemu malemu Pottru, mi je dobil ime po Princu in stricu Dumbledorju (mrtvemu, spoznala sem namreč tudi drugega in se še kar dobro razumeva). Še zmeraj delam na Bradavičarki in mislim, da bo tako tudi ostalo. Očitno je moje življenjsko poslanstvo to, da majhne čarovnike učim mešanja po kotlu. Prvo leto in nekaj naslednjih sem učila obrambo, ko pa je Slughorn odšel, sem prevzela napoje. Princa še zmeraj pogrešam, vendar se človek vsega navadi. Je pa pred nekaj leti umrl tudi Aaron (od starosti) in zdaj sem tako sama… Nikogar ni, ki bi mu lahko vse povedala in s tem mislim čisto vse. Ne samo tisto nekaj malega, kar povem Weasleyevi/Pottrovi. Ne moreš kar vsaki osebi povedati vsega. Nikdar tudi nisem imela fanta, Princa bom ljubila za zmeraj. Smešno, kako sva si v nekaterih stvareh podobna. Aha, tistih okoli dvajset let, ki jih imam več kot kažem, nisem nikdar pokazala. So nekako del preteklosti in jih ne mislim vlačiti na dan. Tako ali tako mi nihče ne bi verjel. In tista leta sem preživela kot otrok, tako da gledano iz mojega vidika, se mi je življenje samo ustavilo in nato teklo dalje. Že večkrat sem pomislila, da bi umrla. V življenju sem naredila marsikaj, česar si drugi ne bi upali, za smrt pa nimam poguma. Ne morem umreti kot Princ, z nekim veseljem. Tako pač živim in čakam na naravni konec. Vsake toliko imam nočne more in vse se končajo s Prinčevimi očmi. Tistimi, ki se jih videla nazadnje. Hotel je umreti… To me spravlja ob pamet. Na tej točki je Aaron običajno začel kričati, da se obremenjevati s preteklostjo ne izplača. Vsake toliko je bleknil tudi kaj pametnega.

Nima vsaka zgodba srečnega konca…
Musicgirl