Asha se ni upirala, ko sta jo dva v belo oblečena stražarja odvlekla iz steklene sobe. Od vsega stekla se ji začelo že počasi mešati in le še vprašanje časa je bilo, preden bi začela kričati in tolči po njem. Asha je zadovoljno opazila, da je na stražarjevi uniformi še vedno madež krvi od takrat, ko so ji vzeli Willa. Poleg tega se je držal stran od nje, kolikor je bilo mogoče, glede na to, da jo je moral napol nositi po prostranih hodnikih.
V nekem trenutku jih je zagrnila tema in Asha je odprla oči, ki jih je nevede držala zaprte. Ko so ji oči privadile na temo, je videla, da hodijo mimo celic v kleti stavbe. Ujela je suhe postave v kotu sobe in spraševala se je, kaj so naredili, da so jih zaprli. Nekateri so samo stali na sredi sobe in gledali v prazno, drugi pa so jo proseče gledali. Ugotovila je, da se ji smilijo. Izgledali so nedolžni, s tistimi velikimi očmi in prosečim pogledom v njih.
Njene misli so se poglobile, ko je zagledala otroka. Sedel je v kotu celice in glavo je imel zakopano v dlani. Izgledal je, kot da joka. Potem pa jo je prešinilo. Vsi do zadnjega so bili Inferni. Vsi do zadnjega so bili pripadniki ljudstva, ki bi ga morala varovati. Ščititi. Pa se jim je izneverila.
Potem pa je zaslišala zvok. Zvok udarjanja železa ob železo. Otrok je dvignil pogled, prav tako vsi, ki so bili v celicah. Zvok je prihajal od moža s kot pepel sivimi in rdečimi očmi. Tukaj je izgledal najstarejši, v očeh pa mu je sijalo upanje. Nekaj, za kar se je zdelo, da je tukaj nemogoče najti. Z okovi na svojih rokah je udarjal ob rešetke.
Bum-bum-bum.
Ne zato, da bi pobegnil.
Bum-bum-bum.
Ampak zato, ker je imel upanje.
Bum-bum-bum.
Ona je bila upanje.
Bum-bum-bum.
Zvok se je okrepil, dokler niso ob rešetke udarjali prav vsi zaporniki.
Bum-bum-bum.
"To je zate," je zašepetal nek starec, vendar ga je kjub močnemu udarjanju slišala.
Bum-bum-bum.
Zdaj se je udarjanju pridružilo tudi rjovenje in Ashi dalo zagon. Vseeno ji je bilo, če zgodi cela prekleta stavba in vsi v njej. Vsi zaporniki so bili Inferni, ogenj jim ni mogel do živega. Ampak Will... Upala je, da če ognju naroči, naj pusti Willa pri miru, ga tudi bo.
Bo.
Osreditočila se je in sleherni del svojega telesa spremenila v ogenj. Ona je smrt, ogenj, ki požira svetove, enega po enega. Ona je ogenj, ki ga ni mogoče krotiti. Ona je njegova varuhinja. Ona ga bo usmerjala. Ona bo požagala vse ljudi, ki so Infernom vsako leto vzemali življenja. Požgala bo ta pokvarjen svet in iz njegovega pepela zgradila novega.