Živjo, objavljam že 6. del zgodbe Nesrečno zaljubljena!:grinning::green_heart: Če vam je všeč prosim LAJKITE:heart: in KOMENTIRAJTE!
Takoj začnem teči. »Pa saj ni res, da je potres. Že ogromno let ga ni bilo. Ampak ne, ravno zdaj... Nika, pazi,« mi zavpije Filip. Nekaj trenutkov zatem slišim le še oddaljene krike in klice. Zdi se mi kot bi me nekdo udaril po glavi. Padam skozi temo... Vse pred mojimi očmi je črno.
Zaslišim oddaljeno pogovarjanje, ampak ne vidim drugega kot teme. Ne morem vstati s postelje ali kaj reči. A vse se zdi tako resnično. Takrat prepoznam znan glas. Ta je od moje mami. Prepoznam še en znan glas, a ta je od Filipa! Slišim ju kako se zaskrbljeno pogovarjata. »Gospa Potokar, res mi je žal, da nisem Nike bolj pazil. Ne, ne Filip, vse je v redu, nisi ti kriv, mu odvrne mama in ga vpraša. »Kaj pa je Nika sploh delala s tabo v kinu na prostem. Mislila sem namreč, da je šla tja s sošolko Ajdo. Filip ji malo obotavljajoče reče nazaj. »Nevem sicer zakaj takrat Nika v kino ni prišla z Ajdo, ampak, ker Ajde ni bilo in sem prišel sam, sem jo povabil, če bi si skupaj ogledala film. Veste, zdaj je moja punca!« Edina čudna stvar, ki jo je Nika še slišala preden je potonila v spanec je bil nasmejan obraz njene mame, ker si ni predstavljala, da bo vesela glede novice med njima s Filipom. Nika je spet sanjala o čokoladnem jezeru s cerkvico. Tokrat sta v njej dva neznanca, ki ju je Nika videla že v prvih sanjah o cerkvici in čokoladnem jezeru. Neznanca molita. Nika se jima približa, ampak je sploh ne vidita. Dotakne se ju, ampak je ne začutita. Reče Hvaljen Jezus ampak je ne slišita. Takrat Nika v prelepi mladi dami prepozna nekoga znanega, a se ne more spomniti kdo je. Mladeniča zraven nje tudi prepozna, pa se tudi ne spomni od kje ga pozna. Nika se prebudi iz spanca in le zatrenutek uspe odpreti oči. Potm jih spet zapre in ne more jih odpreti nazaj. Ampak to je dovolj, da vidi lepo mlado damo iz svojih sanj. Vidi tudi mladeniča. Takrat se začneta pogovarjati »Gospa Potokar, upam, da Vam nisem bil v napoto. Ampak, ker se šli k sveti maši molit zanjo, sem se Vam rade volje pridružil. Nika je zame čarobna oseba. Morda se zgodi čudeš in se prebudi... Prebudi iz kome«. Mama zajoče. »Oh Filip, tudi jaz to upam , a zdaj lahko le čakava, da se zbudi« Na sebi sem začutila njijun pogled. Zdaj se mi je posvetilo. »Tista lepa mlada dama je moja mama in mladenič je Filip! A kako lahko vidim kaj se bo zgodilo in kaj se zdaj je zgodilo?« Zdaj vem, da sem v komi. Vem kako se počutijo tisti, ki so v komi. Takoj se odločim, da bom vsakemu, ki je že bil v komi namenila en euro. »No, takoj ko se jaz zbudim iz nje. Kako pa se iz nje sploh zbudiš. Gotovo obstaja kakšen način. Ampak ravno zdaj je tako prijetno. Kot če bi bila v nebesih. Ne zebe te, nisi lačen...«
Takrat me pokliče prijeten glas. »Nika, pridruži se nam. Tukaj ti bo bolje kot na Zemlji. Pridruži se nam v nebesih« Čeprav je glas prijeten se zdrznem. »Če se jim pridružim v nebesih bom umrla! Ne, tega ne bom dopustila. Nekako, nekako moram ta glas zavrniti« Hitro rečem »ne, ne bom prišla. Rada bi še živela!« Takrat mi postane jasno, zakaj so nekateri ljudje v komi malo časa, nekateri ogrono časa, nekateri pa (že po nekaj dneh v komi) umrejo. Skrivnost je le v tem, da moraš tisti glas čim prej zavrniti. Ne smeš pustiti, da te premami in mu rečeš »JA«. Tako vsaj mislim. »Ampak saj sem mu že rekla ne. Zakaj se še nisem prebudila is kome? Zakaj me ta glas še vedno kliče? Takrat se šele zavem, da so pred mano tri vrata. Tista, pred katerimi se najbolje sliši glas so bela. Na njih je narisan svetnijški sij. »Očitno vodijo v nebesa.« Druge razlage pač ni, če so pa tako vabljiva... Sploh se ne zavedam, da že drsim proti taistim vrartom. Sunkovito se ustavim in odlebdim nekoliko bolj stran od njih. Ogledam si še drugidve vrati. Vrata nasproti belih so rdeča. Na njih je narisan hudič. »To je pekel!« Sploh se ne zavedam kako glasno to rečem. Glas, najbližje vratom pekla nekoliko užaljeno reče naj se mu pridružim. Hitro odvrnem pogled od njega in se posvetim še tretjim vratom. Tretja vrata so črne barve. Na njih je narisan modri krog z zelenimi packami. Ampak pri tistih vratih ni nobenega glasu, ki bi te vabil skoznja. »Zakaj so potem sploh tu?«
Upam, da vam je bil ta del všeč.
Se vidimo, Plezalka:):wink:
Takoj začnem teči. »Pa saj ni res, da je potres. Že ogromno let ga ni bilo. Ampak ne, ravno zdaj... Nika, pazi,« mi zavpije Filip. Nekaj trenutkov zatem slišim le še oddaljene krike in klice. Zdi se mi kot bi me nekdo udaril po glavi. Padam skozi temo... Vse pred mojimi očmi je črno.
Zaslišim oddaljeno pogovarjanje, ampak ne vidim drugega kot teme. Ne morem vstati s postelje ali kaj reči. A vse se zdi tako resnično. Takrat prepoznam znan glas. Ta je od moje mami. Prepoznam še en znan glas, a ta je od Filipa! Slišim ju kako se zaskrbljeno pogovarjata. »Gospa Potokar, res mi je žal, da nisem Nike bolj pazil. Ne, ne Filip, vse je v redu, nisi ti kriv, mu odvrne mama in ga vpraša. »Kaj pa je Nika sploh delala s tabo v kinu na prostem. Mislila sem namreč, da je šla tja s sošolko Ajdo. Filip ji malo obotavljajoče reče nazaj. »Nevem sicer zakaj takrat Nika v kino ni prišla z Ajdo, ampak, ker Ajde ni bilo in sem prišel sam, sem jo povabil, če bi si skupaj ogledala film. Veste, zdaj je moja punca!« Edina čudna stvar, ki jo je Nika še slišala preden je potonila v spanec je bil nasmejan obraz njene mame, ker si ni predstavljala, da bo vesela glede novice med njima s Filipom. Nika je spet sanjala o čokoladnem jezeru s cerkvico. Tokrat sta v njej dva neznanca, ki ju je Nika videla že v prvih sanjah o cerkvici in čokoladnem jezeru. Neznanca molita. Nika se jima približa, ampak je sploh ne vidita. Dotakne se ju, ampak je ne začutita. Reče Hvaljen Jezus ampak je ne slišita. Takrat Nika v prelepi mladi dami prepozna nekoga znanega, a se ne more spomniti kdo je. Mladeniča zraven nje tudi prepozna, pa se tudi ne spomni od kje ga pozna. Nika se prebudi iz spanca in le zatrenutek uspe odpreti oči. Potm jih spet zapre in ne more jih odpreti nazaj. Ampak to je dovolj, da vidi lepo mlado damo iz svojih sanj. Vidi tudi mladeniča. Takrat se začneta pogovarjati »Gospa Potokar, upam, da Vam nisem bil v napoto. Ampak, ker se šli k sveti maši molit zanjo, sem se Vam rade volje pridružil. Nika je zame čarobna oseba. Morda se zgodi čudeš in se prebudi... Prebudi iz kome«. Mama zajoče. »Oh Filip, tudi jaz to upam , a zdaj lahko le čakava, da se zbudi« Na sebi sem začutila njijun pogled. Zdaj se mi je posvetilo. »Tista lepa mlada dama je moja mama in mladenič je Filip! A kako lahko vidim kaj se bo zgodilo in kaj se zdaj je zgodilo?« Zdaj vem, da sem v komi. Vem kako se počutijo tisti, ki so v komi. Takoj se odločim, da bom vsakemu, ki je že bil v komi namenila en euro. »No, takoj ko se jaz zbudim iz nje. Kako pa se iz nje sploh zbudiš. Gotovo obstaja kakšen način. Ampak ravno zdaj je tako prijetno. Kot če bi bila v nebesih. Ne zebe te, nisi lačen...«
Takrat me pokliče prijeten glas. »Nika, pridruži se nam. Tukaj ti bo bolje kot na Zemlji. Pridruži se nam v nebesih« Čeprav je glas prijeten se zdrznem. »Če se jim pridružim v nebesih bom umrla! Ne, tega ne bom dopustila. Nekako, nekako moram ta glas zavrniti« Hitro rečem »ne, ne bom prišla. Rada bi še živela!« Takrat mi postane jasno, zakaj so nekateri ljudje v komi malo časa, nekateri ogrono časa, nekateri pa (že po nekaj dneh v komi) umrejo. Skrivnost je le v tem, da moraš tisti glas čim prej zavrniti. Ne smeš pustiti, da te premami in mu rečeš »JA«. Tako vsaj mislim. »Ampak saj sem mu že rekla ne. Zakaj se še nisem prebudila is kome? Zakaj me ta glas še vedno kliče? Takrat se šele zavem, da so pred mano tri vrata. Tista, pred katerimi se najbolje sliši glas so bela. Na njih je narisan svetnijški sij. »Očitno vodijo v nebesa.« Druge razlage pač ni, če so pa tako vabljiva... Sploh se ne zavedam, da že drsim proti taistim vrartom. Sunkovito se ustavim in odlebdim nekoliko bolj stran od njih. Ogledam si še drugidve vrati. Vrata nasproti belih so rdeča. Na njih je narisan hudič. »To je pekel!« Sploh se ne zavedam kako glasno to rečem. Glas, najbližje vratom pekla nekoliko užaljeno reče naj se mu pridružim. Hitro odvrnem pogled od njega in se posvetim še tretjim vratom. Tretja vrata so črne barve. Na njih je narisan modri krog z zelenimi packami. Ampak pri tistih vratih ni nobenega glasu, ki bi te vabil skoznja. »Zakaj so potem sploh tu?«
Upam, da vam je bil ta del všeč.
Se vidimo, Plezalka:):wink:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zdaj je šele postalo napeto :relaxed:
0
Baletka
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
komaj čakam kaj se bo zgodilo naslednje
0
princeska
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
S-U-P-E-R :heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes::two_hearts::heart::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 1097 Odgovorov: 02
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
