Napočil je dan poročne obletnice. Dve celi leti odkar sta bila Maeve ter Emrys mož in žena. Dve boleči leti za Maeve, dve čudoviti leti za njeno mater.
Že zjutraj pri zajtrku so jo ogovarjale Cereliine prazne čestitke in zajela jo je še poplava pisem, ki jih je bilo še več kot običajno. Vsa z lepimi željami in prošnjami, če lahko pridejo na večerni ples. Ob njihovem branju bi kraljica skoraj zajokala. Res je prišel ta dan. Ja, vedela je, da je njeno obnašanje pretirano. Po tolikem času bi se morala že navaditi na vse laži na prestolu.
Toda ni mogla. Res je hotela. Res si je želela doživeti nekaj resničnega. Res je hotela ljubiti kralja Emrysa. Skupaj bi bila srečna, razmišljanje o skupnih otrocih je ne bi spravljajo na bruhanje in mama bi bila ponosna. Mogoče bi si celo ustvarila družino. A ni mogla.
Samo opravila bo njen del pri slavju, nato pa se s slabostjo izgovorila in odpravila v posteljo. Čisto preprosto. Bo že preživela. Nekaj lažnih nasmehov je ne bo ubilo.
"Mama, kaj če bi se že kar zdaj odpravili v moje sobane, da se pripraviva?" Z zastavljenim vprašanjem je hotela poudariti njeno lažno navdušenje.
Mati je očitno ni spregledala, takoj se je nasmehnila ter ji z veseljem pokimala. Od nje se je vsaj naučila dobro lagati, če že nič drugega.
Ja, to je pomenilo, da se bo mogla v stiskajoči obleki nahajati še dalj časa kot je bilo potrebno, toda niti sekunde več ni mogla preživeti pod prodornimi očmi njenega moža. V nasprotju z Elywn, katere pogled je sprožil takojšnjo reakcijo smehljanja in delanja prevalov v svoji notranjosti, jo je kraljevo strmenje spravljalo v tako veliko živčnost, da bi se najraje skrila v najtemnejši kotiček sveta. Ni vedela, zakaj je kar naenkrat začela primerjati ti dve osebi. Rajši ni razmišljala o tem.
"Oprostite vaše visočanstvo, toda z mojo hčerko bova sedaj odšli. Komaj čakam na današnji večer." Cerelia Kavan je vstala ter se globoko priklonila vladarju. Ko je pokimala Maeve, je vstala še ona in storila enako. Čeprav sta bila mož ter žena, sta se še vedno morala obnašati vljudno, in to po pravici dekleta sploh ni motilo.
Ženski sta stopili iz dvorane ter se odpravili po zavitih hodnikih do Maevinih soban. Ko sta prispeli jih je tam že čakalo nekaj dvorjank, ki si so izborile privilegij pripravljanja kraljice ter par služabnic.
Ena od njih, verjetno glavna, saj je bila videti najbolj izkušena, se je nasmehnila: "V redu. Pa začnimo."



Maeve se je zdelo, da se bo ravnokar onevestila. Priznati je morala, da so se spletične res potrudile in jo čudovito uredile, toda zdelo se ji je, da ji bo nekaj notranjih organov odpadlo. Eden izmed razlogov, zakaj je tako sovražila steznike.
Ko je v ogledalu opazovala svojo zeleno obleko z zlatim okrasom, je morala priznati, da se je počutila izjemno kraljevsko. Lase so ji spletli v dolgo kito, ki so jo nato ovili v figo, zato ji ti na žalost niso zastirali obraza. Spraševala se je, kako bodo na plesu reagirali, če bo od vse jeze ter žalosti, ki je ne more izraziti, začela pretakati solze kar pred vsemi. Dobra stvar na poroki je bila, da je imela tančico.
Okorno se je obrnila, da bi še ženske, ki so se v krogu nahajale okrog nje, povedale svoje mnenje. Nekaj ji je olajšano zavzdihnilo.
"Čudovita si!" se je nasmehnila mati ter jo previdno objela. Ni hotela uničiti toalete.
Ostale dame so se ji prav tako odobrajojče nasmehnile.
"Torej… Najprej bo sledil najboljši del. Ples, ki ga bosta otvorila skupaj z njegovim visočanstvom. Nato bo na vrsti večerja, ki ni obvezna, vendar zaželena," Ob tem jo je navdušeno prijela za ramena. Maeve je začelo postajati neprijetno. Se jo mora nenehno dotikati?
"Ja, razumem," je odgovorila ter čim bolj neopazno stopila korak nazaj.
Mati jo je nekaj sekund opazovala, nato pa pristavila: "Odlično! Do večera boš tukaj, kar bo kolikor vidim skozi okno, kar kmalu. Iskat te bo prišla Beth." Pokimala je služabnici s tem imenom, nato pa se obrnila proti vratom.
"Pojdimo dame. Urediti se moramo še same." Ob tem je zapustila sobo, ostale pa so ji pokorno sledile.
V sobi sta ostali samo še Maeve ter Elywn. Kraljica se je hotela od utrujenosti uležti v udobno posteljo, toda ni vedela ali bo to nekako poškodovalo njeno obleko. Ni hotela poizkusiti sreče in s tem materinega karanja.
Zato se je le previdno usedla na stol pred kaminom. Z očmi je začela iskati morilko. Ko jo je našla stoječo ob steni ob oknu, ni vedela kaj naj stori. Čeprav je bila edina oseba, ki ji je vsaj malo zaupala, je bilo z njo še vedno težko ustvarjati pogovore.
Tišino je prekinila stražarka. "Reči sem hotela le, da danes izgledaš še posebej lepo." Ko je to izgovorila, ni dolgo časa strmela v kraljičine oči kot ponavadi, ampak hitro odmaknila svoj sedaj zardel obraz.
Tudi Maeve je začela postajati rdečkasta. "Hvala," je zamomljala z nasmehom, ki se je kar naenkrat pojavil na obrazu.
"Ne, da nisi lepa vsak dan. Ker si," se je začela popravljati Elywn ob izgovorjenih besedah in ob tem opravičujoče prihajala bližje. Maeve ni še nikoli videla, da bi se ji besede tako zatikale.
"Ampak danes izgledaš res popolno." Ob teh besedah je obstala samo meter stran od kraljične. Njuni roki sta se skoraj nezavedno dotaknili.
Maeve se je zavedla, da sta obe z nekakšno nežnostjo strmeli druga v drugo. "Hvala," je odgovorila še enkrat. Elywn je zajela sapo in se pomaknila še milimeter bližje. Maeve je lahko vohala njeno srajco z vonjem po mošusu, ki jo je napolnjevala z varnostjo. Še močneje je stisnila morilkino roko.
Takrat pa so se odprla velika vrata dekletove sobe in iz njih je prišel mlad ženski glas. Bethin glas. "Vaše visočanstvo, slavje se je začelo."
Od presenečenja sta poskočil tako kraljica kot stražarka. Elywn se je v sekundi premaknila od dekleta na drugo stran sobe, Maeve pa se je tako nagnila s stolom, da se je skoraj prevrnila na hrbet.
"Prihajam!" je hitro spregovorila in vstala. Kot bi ji gorelo pod nogami je skoraj stekla do vrat. Tam je bila res služabnica, ki je rahlo presenečeno stala pred zadihano žensko. Zakaj se je kraljici tako mudilo?
Vladarka je vedela, kako nenavadno je izgledal prizor, toda ni odgovorila na vprašanje, ki se je pojavilo v Bethini glavi. Pa naj to sproži kakršnekoli trače na dvoru, tisti trenutek ji je bilo popolnoma vseeno.
Čakal jo je ples. Ki ga je morala otvoriti. S kraljem. Emrysom Iterumom.
In čeprav jo je čakalo to pomembno slavje, je bila edina stvar na katero je dekle lahko mislilo samo skorajšnji poljub z Elywn. Res je mislila, da se bosta poljubili. Toda kaj, če si je to samo predstavljala v svoji glavi in je stražarka sploh ni hotela poljubiti. Saj sta samo prijateljici, kajne. Sta sploh prijateljici? Maeve ni vedela. Tih glas v srcu ji je govoril, da hoče nekaj več. Ne samo biti prijateljica. Poskušala ga je preslišati. Misel se ji je zdela sebična. Kaj če Elywn tega ne želi? Saj je na nek način vendar njena služabnica! Pojavljajo se je čisto preveč zakajev in premalo odgovorov.
"Vaše veličanstvo, prispeli sva." Oglasila se je Beth. Nekaj sekund je čakala na kraljičin odgovor, nato pa se priklonila. Modre oči so spraševale ali lahko odidejo. Maeve je prikimala in služkinja jo je pustila samo s svojimi mislimi.
Kraljica je najprej čakala. Še sama ni bila prepričana kaj. Toda vedela je, da bo morala kmalu stopiti v polno dvorano. Dlan je naslonila na temen les. In porinila.
********
Upam, da ste uživali v tem delu. Čim hitreje jih bom poskusila objaviti čim več, ker se tekmovanje že vztrajno bliža koncu in si res želim dokončati zgodbo pred rokom. Vesela bom kakršnih koli mnenj in srčkov. :) <3