Ojla,
tu je drugi del. Upam, da vam bo všeč. Odprta sem tudi za spremembe. Napišite in jih bom vnesla v knjigo.
Uživajte!!! In še vedno so misli Evangeline. In opravičujem se, če se boste zmedli, ampak prvi del je tisti, ki ima naslov samo Štirinajst dni življenja. Še enkar uživajte!!!

»Christian! Dobro jutro! Kako si?« malo prehitro in navdušeno zavpijem v telefon in se odpravim v sobo. Dam si ga na zvočnik.
»Jutro Lina. Jaz sem super. Ti?« me vpraša.
»Lahko bi bilo bolje« mu povem po resnici.
»Kaj si spet zakuhala Evangeline?« me vpraša z nasmeškom na ustih in ta nasmešek je možno prepoznati že preko telefona. Vedno me pokliče Evangeline, če je jezen, zaskrbljen ali kaj podobnega.
»No za začetek hvala za denar. In če že sprašuješ kaj sem zakuhala bom šla počasi po vrsti. Najprej sem si premalo posolila jajca« on ve, da si vsako stvar posolim tudi, če je ni treba in sem zelo nezadovolna z nesoljeno hrano »in potem se spomnim, da sem si pozabila spakirati dva kovčka stvari! Ali si lahko misliš? Kako lahko pozabiš spakirati stvari!? Saj temu še sama ne morem verjeti! Pa ti? Kakšno je bilo pa tvoje jutro?« iz prijaznosti vprašam in začne noter zlagati majce.
»Moje jutro je bilo veliko bolj nezanimivo kot tvoje« smeje reče »pa ti moram vseeno povedati, da prihajam, k tebi in te bom odpeljal na letališče« reče veselo. Z Christianom se ne vidiva pogosto, ker on živi tako rekoč že čisto svoje življenje. Ima že tretjo punco Emo. Vdimi ga samo za vikende, ker je čez teden v ljubljani in študira politiko in ekonomijo. Zato je kar zaposlen. »OK, Christian se vidiva. Adijo.« še on se poslovi in prekine povezavo. Zdaj že zlagam kratke hlače in krila. Zavzdihnem. Christian je zelo prijazen brat in meni najljubši njega ne bi zamenjala za nič na svetu. Toliko je že naredil zame in jaz nevem kako bi mu to vrnila. Vedno poskrbi za moje težave. On je ob meni, ko ga potrebujem in obratno. Vedno, ko se pogovarjamo o otroštvu je vedno govor, da sva midva bila vedno skupaj in moja prva beseda je bilo njegovo ime. On je najboljši brat in prijatelj na svetu. Dobro moram prekiniti tok misli. Zvočnik si nastavim na najvišjo možno glastnost in predvajam pesem od Ava Max Kings&Queeins.
Mi pa gre res hitro pakiranje. Prvi kovček sem že napolnila z oblekami in mojimi osebnimi potrebščini. No pa gremo polniti še drugi kovček. Tako sem zatopljena v mrmranje besedila in pakiranja kovčka, da sploh ne slišim nekoga vstopiti. In potem po naključju dvignem pogled in vidim med vrati moje sobe stati mojega šarmantnega in prečudovitega brata. Moje sošolke v gimnaziji so rekle, da je seksi, lušten in zelo (poudraile so besedo zelo) lep. Meni je moj brat Christian s svojimi blond lasmi in modrimi očmi lep, domač in prijazen. Za razliko od mene in mojih sorojencev je on edini v družini celo poleg staršev edini z modrimi očmi in blond lasmi. Jaz sem edina s svetlo rjavimi očmi in kostanjevimi lasmi. Samuel je edini poleg mame z mešanico blond in rjavih las in zelenih oči. Mama je enaka kot Samuel. Vittorija pa ima sive oči in črne lase. Ati Ima tudi črne lase in oči. Tako, da so pri nas zelo pisane barve. In ko ga vidim že podzavestno skočim na noge in ga objamem.
»Christian. O moj bog!« tako ga stisnem, da začutim vsak kos njegovih mišic. »Le poglej se!« mu rečem in ga podržim na dolžini svojih rok. Spremenil se je. Več misič ima in lsje so še bolj svetli, kot so bili. »Moje sošolke si bodo prav pasle oči na tebi. Kako si se spremenil!« rečem in ga še enkrat objamem.
»Zdravo Lina! Jaz sem tudi tebe vesel.« reče » Daj poglej ti sebe ne mene tu zdaj spreminjati v pomembneža. Le poglej prej sebe! Nimaš več zobnega amparata, lase imaš daljše in ali vidim v tvojih očeh iskrico?« Tako me drži na dolžini njegovih rok in me gleda. Jaz pa povesim pogled na svoje roke in zardim. In res nimam več zobnega aparata včeraj so mi ga odstranili. Nosila sem ga šest let in končno imam zobe poravnane. Vsaj približno. Potem pogleda mimo mene in vidi moje velike plišaste igrače in šest knjig, ki so že pospravljene v kovču in se zareži.
»Kako ne moreš pozabiti na te igrače Lina! Stra si dvetnajst in še vedno nosiš te igrače s sabo.« se mi zareži. Jaz pa ga šaljivo butnem v roko in se zasmejim.
»Kaj pa ti ki si nosil pajaca do osemnajstega leta?« ga podražim
»Hej« reče »tisti pajac je bil zelo udoben in v njemu nikoli ni prevroče ali premrzlo« reče z polovičnim nasmeškom. »Vidim, da si še zagreta za knjige. Koliko je bil rekord prejšnji mesec?« Christian seveda ve, da sem zelo velika ljubimka knjig in sem seveda edina v družini.
»Dvanajst« mu odgovorim on pa samo dvigne obrvi in z usti naredi črko o.
»V sedmem se spomnim, ko si začela je bilo tvoje prvo število knjig sedem.«
»Vem ja, ampak zdaj nisem več v sedmem ampak sem zaključila gimnazijo, zato nisem ravno navdušena nad rekordom. Ampak morem reči, da so bile knjige najbolj zanimive stvarce ravno prejšnji mesec.« no to je čista resnica in tudi moje število knjig, ki so kupljene in samo moje se je povišalo. V sedmem sem imela samo štiri zdaj pa imam več kot tridest novih knjig.
»očitno nisi imela časa, da bi se preoblekla Lina« reče. Jaz pa se samo nasmejim se zazrem v mojo spalno srajco z Snoopijem v pižami z vzaglavikom. Nad njem pa je beseda Love. To pižamo mi je kupila teta. Rečem »saj se grem zdaj stuširati ti pa skuhaj kosilo med tem, ko se bom uredila. Prav?«
»Prav« reče.

Jutri pride še en del. Bej!