Pilov blogFilipini
7
Struna
Se opravičujem, ker nisem tega bloga napisala takrat, ko sem rekla da bom. Zamujam pa, ker sem mogla na pogovor z učiteljico kitare, da nam odpadejo vse vaje.
Nekaj stvari je z interneta, ker sem bila nazadnje na Filipinih, ko sem bila še majhna in
FILIPINI
Filipini so tropska dežela s tisočerimi otoki, če bi to deželo želeli dodobra spoznati, se pravi si ogledati vseh ok. 7107 otokov, bi za to potrebovali dobrih 20 let. Od teh otokov je le vsak peti poseljen. Prebivalstvo je večino malajskega porekla. Zaradi velike razdrobljenosti ozemlja so se posamezna plemena razvijala drugače kot druga. Mnoga plemena so odkrili šele sedaj v našem stoletju. Na Filipinih govorijo kar 90 jezikov in množico dialektov. Najbolj razširjen je jezik Tagalog, ki ga govori nekaj čez 40% prebivalstva, je pa tudi uraden jezik poleg angleščine.
Vreme
Filipini imajo tipično tropsko monsunsko podnebje, za katerega so značilne celo leto podobne si temperature, ki v nižinah, v bližini morja, dosegajo preko dneva največ do 35 °C in ponoči redko pod 20 °C. V višinskih območjih so temperature nižje, a kljub temu tudi ponoči redko padejo pod 10 °C. Monsunsko obdobje je čas, ko na Filipinih pade največ padavin. Jugozahodni monsun je med majem in oktobrom, severovzhodni pa med novembrom in zgodnjim majem. Za večino arhipelaga velja za obdobje z najmanj padavinami čas monsuna amihan, deževno obdobje pa se začne v juniju in traja vse do oktobra. Nekatera območja Filipinov so »vmesna« in imajo deževno obdobje še vmes med siceršnjima lepo definiranima monsunoma.
ZGODOVINA
Filipini so se uvrstili na svetovni zemljevid leta 1521, ko je na otoke priplul Ferdinand Magellan in jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Od sredine 16. stoletja so Španci razširili oblast na celotno območje Filipinov, vendar so jih nenehno vznemirjali Nizozemci in gusarji z Mindanaa. Španski kolonialni režim je bil krut, uprava precej zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, kar je ob gospodarskem izkoriščanju leta 1896 sprožilo neuspešen upor proti španski vladavini. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so Španci prepustili otoke ZDA, vendar je preteklo kar nekaj let, da so so Američani zlomili upor domačinov (1906). Ameriška prisotnost je imela hude posledice za filipinsko družbo, ki kaže mešanico azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Ameriška politika na Filipinih je kolebala med spodbujanjem in dušenjem filipinske avtonomije. Leta 1935 je postal predsednik napol neodvisnega filipinskega »Commonwealtha« narodni voditelj Manuel Quezon. Nenadna invazija Japonske leta 1941 je presenetila ameriške in filipinske branilce. Japonska je vzpostavila marionetno »Filipinsko republiko«, po ponovni ameriški osvoboditvi otočja v drugi svetovni vojni, pa so 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini. Med letoma 1953 in 1957 je državi Filipini vladal karizmatični predsednik Ramon Magsaysay in se sporazumel s komunističnim gverilskim gibanjem Hukbalahap, vendar pa je njegova smrt pomenila konec programa zemljiških reform. Oblast Ferdinanda Marcosa (1917-1989; na oblasti 1965-1986) je temeljila na korupciji, kar je zaznamovalo Filipine, saj je gverilsko dejavnost izrabljal kot izgovor za vse hujšo diktaturo. Ko je 1986 poskušal ponarediti rezultate predsedniških volitev, ga je ljudska vstaja vrgla z oblasti. Predsedniško mesto je takrat zasedla Corazon Aquino, vdova vodilnega opozicijskega voditelja, ki so ga umorili, domnevno na ukaz političnega tekmeca Marcosa. Za njeno predsednikovanje je značilno, da je bilo večkrat napadeno s poskusi državnih udarov. Leta 1992 so ZDA zaprle svoje zadnje vojaško oporišče na Filipinih. Deželo še vedno pestijo različne uporniške skupine, med drugimi tudi komunisti in islamski skrajneži.
Upam, da vam je všeč in še enkrat se opravičujem moji dragi prijateljici SISI. OPROSTI!!!!
Imejte lep dan še naprej:wink:
L.p Struna
Nekaj stvari je z interneta, ker sem bila nazadnje na Filipinih, ko sem bila še majhna in
FILIPINI
Filipini so tropska dežela s tisočerimi otoki, če bi to deželo želeli dodobra spoznati, se pravi si ogledati vseh ok. 7107 otokov, bi za to potrebovali dobrih 20 let. Od teh otokov je le vsak peti poseljen. Prebivalstvo je večino malajskega porekla. Zaradi velike razdrobljenosti ozemlja so se posamezna plemena razvijala drugače kot druga. Mnoga plemena so odkrili šele sedaj v našem stoletju. Na Filipinih govorijo kar 90 jezikov in množico dialektov. Najbolj razširjen je jezik Tagalog, ki ga govori nekaj čez 40% prebivalstva, je pa tudi uraden jezik poleg angleščine.
Vreme
Filipini imajo tipično tropsko monsunsko podnebje, za katerega so značilne celo leto podobne si temperature, ki v nižinah, v bližini morja, dosegajo preko dneva največ do 35 °C in ponoči redko pod 20 °C. V višinskih območjih so temperature nižje, a kljub temu tudi ponoči redko padejo pod 10 °C. Monsunsko obdobje je čas, ko na Filipinih pade največ padavin. Jugozahodni monsun je med majem in oktobrom, severovzhodni pa med novembrom in zgodnjim majem. Za večino arhipelaga velja za obdobje z najmanj padavinami čas monsuna amihan, deževno obdobje pa se začne v juniju in traja vse do oktobra. Nekatera območja Filipinov so »vmesna« in imajo deževno obdobje še vmes med siceršnjima lepo definiranima monsunoma.
ZGODOVINA
Filipini so se uvrstili na svetovni zemljevid leta 1521, ko je na otoke priplul Ferdinand Magellan in jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Od sredine 16. stoletja so Španci razširili oblast na celotno območje Filipinov, vendar so jih nenehno vznemirjali Nizozemci in gusarji z Mindanaa. Španski kolonialni režim je bil krut, uprava precej zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, kar je ob gospodarskem izkoriščanju leta 1896 sprožilo neuspešen upor proti španski vladavini. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so Španci prepustili otoke ZDA, vendar je preteklo kar nekaj let, da so so Američani zlomili upor domačinov (1906). Ameriška prisotnost je imela hude posledice za filipinsko družbo, ki kaže mešanico azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Ameriška politika na Filipinih je kolebala med spodbujanjem in dušenjem filipinske avtonomije. Leta 1935 je postal predsednik napol neodvisnega filipinskega »Commonwealtha« narodni voditelj Manuel Quezon. Nenadna invazija Japonske leta 1941 je presenetila ameriške in filipinske branilce. Japonska je vzpostavila marionetno »Filipinsko republiko«, po ponovni ameriški osvoboditvi otočja v drugi svetovni vojni, pa so 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini. Med letoma 1953 in 1957 je državi Filipini vladal karizmatični predsednik Ramon Magsaysay in se sporazumel s komunističnim gverilskim gibanjem Hukbalahap, vendar pa je njegova smrt pomenila konec programa zemljiških reform. Oblast Ferdinanda Marcosa (1917-1989; na oblasti 1965-1986) je temeljila na korupciji, kar je zaznamovalo Filipine, saj je gverilsko dejavnost izrabljal kot izgovor za vse hujšo diktaturo. Ko je 1986 poskušal ponarediti rezultate predsedniških volitev, ga je ljudska vstaja vrgla z oblasti. Predsedniško mesto je takrat zasedla Corazon Aquino, vdova vodilnega opozicijskega voditelja, ki so ga umorili, domnevno na ukaz političnega tekmeca Marcosa. Za njeno predsednikovanje je značilno, da je bilo večkrat napadeno s poskusi državnih udarov. Leta 1992 so ZDA zaprle svoje zadnje vojaško oporišče na Filipinih. Deželo še vedno pestijo različne uporniške skupine, med drugimi tudi komunisti in islamski skrajneži.
Upam, da vam je všeč in še enkrat se opravičujem moji dragi prijateljici SISI. OPROSTI!!!!
Imejte lep dan še naprej:wink:
L.p Struna
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lep blog.
Saj ni nič, ker si zamudila. Tudi tebi lep dan.:relaxed:
Saj ni nič, ker si zamudila. Tudi tebi lep dan.:relaxed:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zanimvo!:grin:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
