Hej!!
Naj najprej razčistimo eno stvar. Tu pišem zase, če koga zanima, naj si prebere. Nisem čisto prepričana, zakaj zdaj sploh pišem sem, ker imam svoj blog, ampak sem si rekla, zakaj pa ne.

Predstavljajmo si labode. Prelepe, čudovite ptice, ki letajo v skupinah, vsi so na prvi pogled enaki, ampak ko so skupaj, se opazijo razlike. Vsakega dela nekaj edinstvenega. Toda pustimo zdaj to, mene takrat ni bilo med njimi. Leteti sem se učila bolj pri tleh, držala sem se stran. Bila sem tako rekoč Grdi raček. Saj ne, da bi me to motilo. Vedno sem bila navdušena nad novimi stvarmi, novimi ljudmi, v svoj krog sem sprejela vse, ki so želeli ne glede na spol, narodnost, starost. Imela sem ogromno težav sama s sabo, toda v prvi vrsti me je vedno skrbelo, ali se drugi dobro počutijo. Res pa je, da sem se imela za nekoliko drugačno. Morda manj vredno od drugih, ne vem. Nekoč sem opazila laboda, ki je letal zraven mene, pa se sploh zavedala nisem, da je ob meni.

Z Labodom sva kmalu postala zelo dobra prijatelja in kmalu še nekaj več. Nikoli se ni zavedal, kako je vplival name. V bližini njega in drugih najboljših prijateljev sem dobila krila in pričela leteti višje. Povečala se mi je mera samozavesti, povečala se mi je višina ambicij. Med nama z Labodom se je vzpostavila posebna vez, ki pa je on ni nikoli posebej čutil. Meni je slednja pomenila ogromno. Čez leta je pričel letati naprej, mene pa je pustil ob strani. Ni mi bilo lahko, toda navadila sem se. Vez med nama se je spremenila v neprijetno verigo in nekaj me je vedno nagibalo k njemu. Počasi sem nezavedno letela za njim, čakala, da se obrne.

Veter ji ni bil vedno naklonjen. Med letom jo je objela huda nevihta, ji ranila krila. Toda ona je še vedno vztrajno letela. Labod se je po določenem času končno ozrl nazaj. Zagledal je verigo in ranjeno njo in verigo odsekal. Ona je bila preveč ranjena, da bi letela sama in veter je bil zanjo premočan. Odpihnil jo je z Labodove poti.

Leta si je očitala in se krivila, da je bila prešibka, preveč naivna in preveč vztrajna in premalo razumljiva. Toda peruti so se ji zacelile. Iz Grdega račka se je pričela spreminjati v laboda tudi ona. Sčasoma je pričela razumeti, da jo je veter odpihnil na svojo, pravo pot, ki se je zabrisala, ko je pričela leteti za njim in z njim. Ni bila več ista kot prej, toda še vedno je v svojem srcu vedno za vse poiskala prostor in ljubila na vso moč. Bila je močnejša, odločnejša, bolj se je borila za svoje cilje.

Ta objava je bila bolj metaforična. Ne vem, ali je prava za ta blog. Opazila sem, da je Blogerka objavila povezavo do svojega bloga in je Pil odgovoril, da prostor ni namenjen oglaševanju in bo naslednje takšne objave izbrisal. Seveda nočem oglaševati in to sploh ni moj namen, ker, kot sem rekla, pišem zase. Toda kljub temu bom objavila sem še povezavo do mojega bloga. Morda bo kdo prebral in mu bo kakšna objava kako pomagala.
https://myblogasarosemarieblue.blogspot.com/?m=1

In še da ne bo prišlo slučajno do pomote, ime sem si spremenila iz DreamerForNow v Sunflower. Pod slednjim imenom se bom v prihodnje poskušala tudi registrirati.