1. 𝖕𝖔𝖌𝖑𝖆𝖛𝖏𝖊-𝖘𝖕𝖔𝖓𝖙𝖆𝖓 𝖟𝖆č𝖊𝖙𝖊k

Ema!" zaslišim šepet za sabo. Obrnem se. Pravzaprav ne vem zakaj sem presenečena, haha. Edina oseba za mano je Hana.
"Na" nasmehne se in mi izroči revijo, ki sem ji jo posodila. Sej ji ne morem zameriti, da jo je brala med poukom. Kdo pa prenaša to dolgočasno učitelco za angleščino?
Pod koleni jo previdno odprem in začnem brati rubriko Moda.
Večkrat sanjarim, da bi imela urejen stil. Ali vsaj normalna oblačila. Kajti naslednji hit prepoznam v sekundi. In tudi modnega hita ni težko prepoznati. Vsaj ne meni. Ampak svojega stila nikakor ne morem urediti. Kdo ve zakaj? Kupim oblačila ki so mi všeč, doma pa ugotovim, da se ne skladajo. Potem pa se marsikdo čudi, kako lahko, na primer soft stil zamenjaš za rock? Ravno to. Ne vem!!! Ne morem se odločiti ampak ravno ta dva stila sta mi noro všeč. Črne usnjene jakne in raztrgane kavbojke? Super! Ampak po drugi strani... Kratke pink majčke in krila v pastelnih barvah? Res kjut!
Zazvoni zvonec, končno konec angleščine!
"ej a greš na wc?" to je v naši šoli, morda tudi v drugih kaj pa jaz vem, zbirališče med odmorom, kjer se pač počne stvari.
"e, ne, morm v knjižnico moram" odgovorim
"aja ok, prid pol, če boš mela čas, tam bomo cel odmor" hitro blekne in steče s Hano in Kajo. Jaz pa za njimi, le da pot nadaljujem mimo njihovega postanka do knjižnice.
"Dobre dan" zakličem knjižničarki in se nasmehnem. Všeč mi je. Istočasno je zaposlena in hiti, med tem pa je super prijazna, pa še vedno tečna. Ne vem zakaj mi je to všeč, a mi je.
"Ja, ja dober dan" odvrne, med tem ko vstane in pospravlja svinčnike po mizi ter si natika očala.
" torej lahko danes pridem na bralno značko?" sedem na popraskan črn kavč in vprašam. "seveda ja, sej sva se že zmenli, ane? Pol lahko, itak" zanimivo je da je knjižničarka, pa še vseeno ne govori prav knjižno. Mislim, saj ne, da je s tem kaj narobe, ampak v moji domišljije so knjižničarke knjižne.
Med vrati zakličem Na svidenje, ona pa odvrne z adijo. Hitro stečem, odložit revijo na šolsko klop, pa do stranišča. Bila sem noro vesela, da mi je ostalo nekaj časa.
Stečem in pogledam kater WC je zaklenjen. Seveda, iz njega se slišijo tudi glasovi in hihitanje. tam so. Potrkam, pa vse potihnejo.
Obožujem jih hecati.
Še enkrat potrkam. Pa še enkrat in še enkrat, tako da vejo, da ni zoprna čistilka. Te vedno potrkajo največ dvakrat, sicer noro močno, a ne več kot dvakrat.
Takrat se zasliši nataknjen glas iz kabine "pa kaj bi noo" zahihitam se. Niti sanja se jim ne, lahko bi se jim, ko pa jim to tolikokrat naredim. No ja, več zabave zame.
"js sm nooo" v istem trenutku ko sem se jim izdala sem se spomnila, da to ni glas ne Hane, ne Kaje. O ne, komu sem potrkala?
S hehetom se mi vrata kabine odprejo in v njej zagledam stlačeno Ano, Zarjo, Tanjo in Ivo. O, saj to je vredu. Ampak... Kje so potem Hana, Kaja in Sara?
"Hej, tebe nism pričakovala, kaj delaš tle" odrezavo reče Ana. Vem, da sovraži Saro, zato se hitro zlažem, da sem slišala njihov hehet in potrkala. Počasi jo vprašam kaj počnejo in pravzaprav ne vem zakaj sem bila tako presenečena nad odgovorom. Zaigrano se jim nasmehnem in izmuznem s klasičnim izgovorom, da moram pripraviti zvezke za naslednjo uro.
Na hodniku pogledam levo in desno ter zagledam njihove torbe pred knjižnico. Stečem notri.
"Dober dan, ste videli Saro tukej?" hitro vprašam
"Saro? Saro, Saro.... Aa, ne, nism, zakaj?"
"Am, Kaja, Hana in Sara so rekle da bodo tu nekje"
"Ah, ne, nič jih nisem videla"
"Hvala" odvrnem in nekoliko potrto stečem v učilnico, pripravim zvezke in začnem prebirati revijo. Odprem pri rubriki imenovani Pesniška galerija in ozrem pesem v desnem kotu, jo prebiram in prebiram, se smejim in utonem v lastnih mislih dokler me zvonec ne reši smrti ter me naslednja učna ura matematike spet potegne vanjo.




prvi del je morda malo kratek, naslednji bodo daljši.
če si prišel do sem, hvala za branje, lahko pustiš komentar tu spodaj.
lp, AnabeL:six_pointed_star: