Odprla sem omaro. Dolgo sem gledala vanjo nato pa ven privlekla mojo najljubšo oprijeto belo majico in modre na kolenih strgane Jeans hlače. Ko sem jih povlekla na svoje vitko telo, sem se odpravila po dolgih belih stopnicah. V hodniku je stala mama in me gledala z obrazom vem-kaj-si-ušpičila.
»Hihi. Em… samo želela sem si narediti sendvič.« sem ji povedala ter se že želela izogniti mimo njenega vitkega telesa.
»Nikamor ne greš…« je odvrnila ter me ustavila z roko. »Vsaj ne dokler mi ne poveš resnice« moja mama je vedno vse vedela. Vedno je vedela ko sem kaj naredila narobe in tudi kadar sem bila užaljena ali žalostna je to vedela. Enostavno je vse izvedela. Še predstavljam si ne kako.
»Em… hotela sem ti narediti zajtrk v postelji, pa … … sem polila mlako!« sem se izmuznila.
»Prav. Ampak po šoli želim resnico.« je rekla in mi odprla vrata. Včasih se mi zdi da imam mama kamere po celi hiši.

»Živijo Kayla!« sem zaklicala v kot razreda. Kayla se je tiščala v kupu punc. Takoj ko me je zagledala jim je nekaj zašepetala in vse so se razšle. Vedela sem kam bo to pripeljalo.
»Hej Kayla. Kaj si jim govorila?« sem jo vprašala.
»Veš. Med puncami sem postala bolj popularna. Ne potrebujem te več.« je važno rekla, se zavrtela na petah in odkorakala nazaj proti ostalim puncam. »Kaj je bilo to?« misli v moji glavi so odrivale ves moj prekleto dober spomin. Nisem videla drugega mesta kot tistega, ki je bil v razredu namenjen »za ta poredne«. Ostala mesta, ki pa so bila prosta so zdaj že zasedli drugi fantje. Razgledala sem se po razredu. Tudi tisto mesto, ki e veljalo kot mesto »za ta poredne« je bilo že zasedeno. Morala sem sesti, na mesto, poleg Briana. On je veljal za razrednega »zadržanca«. Če je kdo samo stopil blizu njega je ponorel. Takrat sem ogromno tvegala.
»Živijo. Lahko sedem tukaj?« sem tiho vprašala.
»Ja. Če hočeš« je zašepetal v odgovor in glavo obrnil stran od mene. Sedla sem in ga pustila pri miru. Vse pa se je zapletlo pri likovni umetnosti.
»Pozdravljeni otroci!« je učiteljica prikorakala v naš razred. »Danes bomo delali v parih. Delali boste s tistim s katerim sedite. Delali boste telefon na vrvici. Že včeraj sem vam naročila da mora vsak prinesti en lonček in cveren. Rabili pa boste tudi škarje ali šestilo.« nato nam je pokazala kako moramo to narediti. Bilo je kar zanimivo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem delala z Brainom.
»Igraš kakšen instrument?« sem načela pogovor.
»Ja. Trobento. Nič takega. Pa ti?«
»Violino.«…
In tako se je najin pogovor zavlekel. Veliko sva ugotovila drug o drugem, in vmes ves čas delala. V razredu je bilo kar glasno, zato ni bilo čudno ko je učiteljica po dolgem času spet spregovorila.
»Ššš… še 2 minuti imate preden predstavite kaj je vaša posebnost telefona.« je glasno zaklicala.
»Ojoj Brian. Nimava najine posebnosti telefona!« sem zašepetala.
»Veš. Vse sem že premislil in moralo bi biti ravno prav veliko.« je umirjeno rekel in iz torbe povlekel tako kot neko postajo za telefon. Bila je super. Vrvico sva vpeljala v luknjico in enako naredila pri drugi postaji. Bilo je perfektno.
»Stop! Časa je zmanjkalo.« je glasno povedala učiteljica. »Se kdo javi, da bi bil prvi?« je vprašala. Moja roka je švignila v zrak.
»Prav Anna in Brian. Pridita pred tablo in pokažita kaj sta ustvarila.« je rekla in z roko pokazala pred tablo.
Predstavitev ni trajala dolgo, ampak vem, da sva imela najlepši in najboljši izdelek.

Hej!
Spet pišem zgodbo! V bistvu je prejšnja zgodba, le, da jo zdaj pišem pod poglavjih in bo dobila tudi nadaljevanje!
To je to! Naslednji del pride jutri!
Lajkajte pa komentirajte in nebi bolelo če bi se naročil kajne?!
Byee!!