Zbudilo me je šele nadležno pogovarjanje in hihitanje še bolj nadležnih sošolk. Od nočnih pustolovščin zadnjih dni sem bila popolnoma neprespana, zato se nisem čudila, ko sem izvedela, da sem prespala zajtrk in komaj še ujela kosilo. Na srečo je končno prišel vikend, lahko se bom lepo odpočila.

V jedilnici je bilo kot v panju, s pladnjem na katerem sta ležala dva suha toasta sem se komaj prebila do proste mize.
»Uuuu, poglej kdo je prespal zajtrk.« je zlobno pripomnil nesramen glas.
»Spokaj Ana, če si želiš še kakšne modrice bi ti jo še kdo drug z veseljem dal.« sem zasikala nazaj.
»Ohoho, pa ne, da mi groziš? Saj veš, da bom naslednjič povedala in boš, papa, letela iz šole.« samovšečno se je nasmehnila.
»Aja, skoraj bi pozabila, nekdo te čaka v avli, takoj moraš tja.« zlovoljno se je obrnila in odšla, iz oči so ji švigale strele.
Zavila sem z očmi in toasta zavila v servietko. Avla ni bila daleč, le za nekaj vogali. Srkala sem kavo in grizljala toast. Oboje ni imelo kaj prida okusa, ampak moje življenje je bilo odvisno od jutranje kavice. Nenadoma je nekdo sunkovito treščil vame, pijača se mi je polila po ognjeni obleki in pogasila plamene. Besno sem se zazrla v nerodneža. Bila je Sofia.
»Ojoj, oprosti, res nisem želela, nesreča je bila! Eeee, prinesla ti bom novo kavo, katero piješ?« se je hitela opravičevati.
»Čim močnejšo.« sem malodane zarenčala nanjo.
»Seveda, takoj pridem.«
Vrnila se je čez pet minut z novo skodelico, nato pa se pobrala. Jezno sem srknila. Na živce so mi šle, čisto vse. Me ne morejo pustiti pri miru?!
V avli ni bilo nikogar, deset minut sem stala in gledala v prazno, potem pa odšla. Potegnile so me za nos. Zakaj jim sploh verjamem?

Vrnila sem se v sobo, še vedno sem bila utrujena in res se nisem želela pred Keithom pojaviti takšna kot kakšen duh… Duh, tudi nocojšnje dogodivščine sem želela prespati, pozabiti na njih. Poleg tega pa mi je začelo prav nadležno razbijati v glavi.

*i*Prazne oči…Kri, povsod sama kri…Žive rane iz katerih mezi temnordeča tekočina…Nekdo krvoločno zabada nože v svetlolaso dekle…Obrne se k meni, rdeče oči se lačno zasvetijo…Dolgi podočniki…Vroča sapa na vratu…Preseka me bolečina…*i*

Zbudim se s krikom, tresem se in mokra sem od potu. V glavi mi neznosno razbija, slabo mi je in grozno me boli trebuh. Ne zaznam ne prostora ne kateri del dneva je. Čeprav sem pokrita z debelo odejo me zebe. Utrujeno se naslonim nazaj, spet me potegne v grozljive sanje…
Sanjam o duhovih, o zlobni sestri, more preskakujejo in se nenadzorovano menjajo. Nobene se ne končajo, kričim in vpijem naj se prikazni spravijo proč, nemočno udriham po njih. Nič ne pomaga. Začutim dlan na svoji, nekdo govori moje ime, izgleda kot duh, Keithov duh. V grozi se otepam njegove roke, začnem se tresti, groza me je. Vse je tako resnično…

»Vivi, Vivian! Princeska zbudi se. Ne boj se, jaz sem Keith.«
Priprem oči, Keith mi tiho prigovarja in me boža po dlani. Njegov obris je meglen in ves čas mi pleše pred očmi, nisem prepričana koliko jih sploh stoji pred mano. Glava me grozno boli in moram se potruditi, da ga jasno slišim.
»Se tudi tebi zdi nekam mrzlo tukaj?« ga tiho vprašam in na usta prikličem droben nasmešek.
»O bog Vivian! Samo zate so dali gretje do konca in tebe še vedno zebe?« vrnil mi je hudomušen nasmešek, ki pa ga je takoj zamenjal zaskrbljen izraz.
»Kaj se ti je vendar zgodilo, ker te ni bilo v park sem te šel iskat in no našel sem te v takem stanju…«
»Jaz…Ne vem.« v glavi sem imela meglo in težko sem se zadrževala, da me ne bi spet odneslo.
»Po zdravnico moram, rekla je naj povem, ko boš zbujena.«
»Ne stoj, prosim ostani še malo…« stisnila sem mu dlan, nato pa me je znova odneslo v svet morastih prikazni…