Hej!
No, mende veste kaj je zdaj z mano. Zdaj pišem naprej in upam, da bom zgodbo dokončala. Tale del je posvečen Sladkorček, ki me je dejansko opomnila, da jo sploh imam. HVALA!
I hope u will like it!

Živjo dnevnik!
Velikonočni ponedeljek je včeraj minil. Zdaj je spet dolgočasen brezvezen torek in vrnila sem se nazaj v šolo. Na daljavo seveda. Mende gremo nazaj v šolo šele ponedeljka, ampak se mi zdi, da do takrat ne bom preživela. Veš, chat po Vibru, spletne učilnice...to ti začne mešati glavo in mi sploh ni več všeč. Na začetku sem bila tisto: "Jaj, nekaj novega" Pa me vidiš zdaj: "Ughhh zoom je"
Tudi Maje, moje najboljše prijateljice že dolgo nisem videla. Zakaj? Korona je zadnje čase pravilen odgovor na vse. Maja živi v Prekmurju, to je v kljunu Slovenije. To sem še dolgo časa tuhtala, kje je Prekmurje. Nazadnje mi je morala Maja poslati zemljevid Slovenije z obkroženim kljunom in glavo. Nisem najboljša v geografiji. In tudi nikoli ne bom. Preneum-pardon, ni neumen, le dolgočasen učitelj je. Si že slišal koga govoriti z takim monotonim glasom, kot naprimer google prevajalnik ko vanj vpišeš hahaha in po angleščini poslušaš? No, če bi imel prevajalnik bi se zgrudil pri prvemu "ha"
Drugače ni ne vem kaj novosti. Korona je in..AJA! Pozabila sem nekaj ZARES pomembnega!
Sneg je zapadel! Ja, brez heca!
Ker smo imeli naravoslovni dan me je mami pustila spati dlje. Do devetih. Moja mami je res cukerček! Rekla je, da me je tresla skoraj pet minut, da sem končno odprla oči. Potem je pa pokazal na okno in rekla: "Bela, poglej gor" in šla iz sobe. Najprej sem mislila, da je celo postala verna in je začela verovati v boga. Skoraj šok me je. Potem sem pa videla belo zaplato na strešnem oknu in kar poskočila.
Zdajle pišem zunaj, na verandi. Sneg še vedno malo naletava, kar pa sva z Jakom že dobro izkoristila. Šla sva se kepat. Seveda sva najprej naredila bunkerje in snežne kepe. Potem se je boj začel.
Jaka je seveda bunker naredil sam. Ni naredil preveč trdno, zato mu je prva kepa razpolovila bunker. Začel je jokati, nakar je pritekla mami in zakričala name: "Bodi nežnejša!" in mojega preljubega izdajalskega bratca odnesla v toplo hišo in zakurila v kaminu. Mene je nalašč zaklenila ven, da sem skoraj dve uri zmrzovala zunaj.
Končno se je Jaka vendarle pomiril in mi "oprostil" čeprav ni bilo ničesar za oprostiti. Šla sva delati sneženega moža. Hotela sem lepega in luštkanega normalnega snežaka, a nazadnje je zmagala Jakova volja o enooki ledeni pošasti. Pametnejši zmeraj popusti.
Zgodba z jokom se je ponovila, ker nama je sosedova Sara podrla snežaka. Jaka jo je začel tepsti in zraven kriačti. Potem so s ev to vmešali starši in bila sem priča okusnemu starševskemu kregu.
Potem sva se šla sankat in Jaka si je zlomil roko. Predvidevam, da je bilo zaradi mokrega snega. Sredi hriba je namreč povozil svojo roko. Začel je jokati (drugega ne moreš pričakovati od šestletnika, ki joka že cel dan za vsak drek) in kričati. Sanke sva pustila ob vznožju hriba in se vrnila domov. Mami je zagnala paniko in okrivila mene, Jaka pa potem odpeljala na urgenco. To se mi je sicer zdelo malo pretirano, saj ljudje zaradi zloma roke ne umirajo.

Drugih novic dneva ni razen, da mi je pisala moja simpatija in se jutri zvečer dobim z njim! Saj ni nič posebnega...Ti jutri NATANČNO napišem kako je bilo, čeprav dvomim, da te srečanje z Nejcem zanima...
Love you so much! (saj veš, da imam rada angleščino)
Bela, ki dejansko ni bela ampak je črnka (ne sej ne, hec, ampak morala sem narediti nekaj posebnega)

Sladkorček: vem, da ni nekaj posebnega. Upam, da ti je bil še zmeraj všeč!
Vsem, ki ste prebrali: hvala vammm, osrečili ste me! Vsak lajk in komentar se mi bosta vtisnila v srce!
LYSM
P1