Evo 5. del
Lep se imejte v tem delu:
Obesek sem si nadela okoli vratu. »Lizzy? Se greš z nami lov na zastavo?« je rekel Percy, ki je ne vem kdaj prišel k meni. »Že prihajam!« sem rekla, odprla orožje in stekla. Pri jedilnici sem pozdravila Heistijo nato pa se pognala v boj.
Tekli smo po zelenem hribu navzgor. Kmalu bo konec počitnic. Kmalu bom šla v šolo. Jaz, Percy in Annabeth smo se vsedli v kombi in ta nas je odpeljal v New York. Hodila sem po glasnih ulicah. Sledila sem Percyu in Annabeth, ki sta se držala za roke in hodila. Videla sem mogočni Empire State. Tokrat ne bom šla gor. Ostala bom v svetu smrtnikov. Hodila bom v dodatni letnik. Percy in Annabeth pa v tretjega. Živela bom pri smrtnikih Sally in Paulu. Vstopili smo v blok in v dvigalo. Percy je odprl vrata enega izmed stanovanj. Takoj, ko smo vstopili se je v nas zaletel vonj po sveže pečenih piškotih. Torbo sem zabrisala v kot hodnika in sledila Percyu v kuhinjo. »Dober dan gospa Jakson!« sva z Annnabeth v en glas rekli. V sobo je vstopil Paul Percyev drugi očim. Premeril je mene in Annabeth. »Annabeth Chase. Me veseli.« je rekla Annabeth in Paulu podala roko. »Halzej.« in mu tudi jaz podala roko. Paul se nama je nasmehnil: »Tudi vedve polkrvni?« »Ja.« sem rekla in dobila sem veliko potrebo po tem, da pokažem kaj znam. Na mizi je bil kozarec in v njem voda. Zacukalo me je v trebuhu in voda se je brez škode zaletela v Percya. »Ti si tudi Pozejdonova hči?« je bilo Paulovo prvo vprašanje. »Zevsova, Pozejdonova in Hadova hči.«
Zbudila sem se. Bil je prvi šolski dan. V sobo so vdirali prvi sončni žarki. Povsod so bile police s knjigami, na eni strani je bila omara. In dve pisalni mizi. Pač to se zgodi s sobo, če si jo deliš s pometnjakovičko. Annabeth je bila že pripravljena. Jaz sem si navlekla nase eno majco hlače prijela torbo in tako smo se vsi napoti k šoli. Po hodnikih sem hodila kot senca in iskala razred. Povsod sem čutila pošasti in smrtnike. V nekoga sem se zaletela in ga zradirala po tleh. Pogledala sem smrtnika z Zevsovim pogledom a bila je smrtnica. Pogledala me je z ponižnostjo in lepo sem jo prijela za roko in jo dvignila. In odšla dalje. In no tako vsak dan vse do božičnih počitnic. Napadlo nas je le 5 furij, 3 peklenski psi in 1 krat tiste čudne pol človek pol robot pošasti. In razstrelili smo le telovadnico, kuhinjo in zbornico. In skoraj sem umrla. To je za nas kar malo.
Bil je še en dan in potem bomo šli v tabor. Sedeli smo pri kosilu.Takrat pa sem začutila nevarnost. Odprla sem meč in se obrnila. Zasekala sem v veliko furijo. Ni mi bilo jasno zakaj me napada furija a me je. Presekala sem jo in spremenila se je v prah. Nebeško zlato je svetilov vsem sijaju. »Kako?« je bilo Perciyevo prvo vprašanje. »Začutim pošasti v bližini. To me je naučil Ares. Edina oseba, ki še to zna je Luk.« »Luk to zna?!« je Annabeth bila najbolj presenečena. »Ja, Luk to zna. A je zamrlo, saj je Kronos…« tla so se zatresla in porabila sem vse znanje, da sem umirila zemljo, saj bi zradiralo New York. »Nekaj ni v redu!« sem rekla in prijela meč močneje. »Nekaj se bo zgodilo!« Percy me je gledal, enako Annabeth. Smrtnika zraven mene sta bila še bolj prestrašena. »V Tabor polkrvnih moramo! Takoj zdaj!« »Šli naj bi jutri.« je rekel Percy. »Zdaj moramo iti.« Annabeth in Percya sem prijela za roki in ju zvlekla ven. Tekli smo naravnost k vodi. »Lizzy? Kaj se dogaja.« »Gospodar Titanov je živ!« sem zakričala in še bolj pospešila.
Upam, da je solidno.
Lep dan vam želim fla