Oh, kako bi bil svet lep, če bi lahko bil kar si brez zaničevanja. O homofobičnosti govorim. Da bi bili vsi enakovredni, vsi sprejeti. Ampak kaj naj, če so ljudje homofobični? Nemoremo jih kar tako prepričati v nasprotno.
Ležim v svoji poselji in gledam po svoji sobi. Ena stena je roza, na njej pa fotografije mene v oblekah. Kaj se bi dal, da bi jo prebarval na zeleno in strgal tiste slike mene. To steno je uredila mama ker če bi jo jaz, bi bilo logično, da na njej ne bi bile slike mene kot dekle! In ko bi le lahko za trenutek pozabil, da... da... Tega sploh reči ne morem. In v omari imam kakšnih ducat krilc, ki mi jih je izbrala mama. Mislim, če ne bi bilo Cadela bi se mi že zdavnaj totalno zmešalo. Cadel me zna pomiriti. Včasih mi da svoja stara oblačila, ki so meni prav in tako sem lahko vsaj pri očetu oblečen kot želim.
Med tem, ko razmišljam zaslišim korake proti moji sobi. Mama odpre moja vrata in vstopi.
"Dobro jutro, Christina," nežno reče.
"Jutro, mama," odvrnem. Vedno, ko me kdo pokliče po mojemu *i*pravemu*i* imenu, si samo predstavljam, da so mi rekli Chris. Mama je odprla okno v moji sobi in šla nazaj proti hodniku.
"Greš danes v cerkev?" me vpraša preden gre iz sobe.
"Mhm," prikimam, ona pa že gre ven. Cerkev ne stoji prav daleč stran od najine hiše, tako da hodim skoraj vsako nedeljo k sveti maši. Nič nimam proti Bogu ter sem ponosen kristjan. Recimo... Glede na to, da naj bi bil greh, če si del LGBTQ+ skupnosti... Kakor koli, rad sodelujem pri sveti maši. Ampak najbolj mi gre pa na živce, da mi mama skoraj vedno izbere nekakšno elegantno obleko. Milsim, nisem več star pet let! Saj znam sam poskrbeti sam zase!
Vstal sem in si šel umit zobe. Po dveh minutah sem pridrvel po stopnicah navzdol. Vsedel sem se za mizo in čakal na zajtrk. Mama mi je prinesla palačinke, jaz pa sem jih namazal z nutello ter z jagodno marmelado.
Jutro je bilo tiho, kot vedno. Po ločitvi je v tej hiši povsem tiho. Mama je itak večino časa v službi, jaz pa ali igram igrice, skrolam po telefonu ali pa grem ven. Ko sem pojedel palačinke sem šel nazaj v sobo in se oblekel za v cerkev. Mami je že šla v službo in s vrne okoli sedme ure, kar pomeni, da moram narediti veliko opravil, poleg tega bom pa imel tudi veliko časa.
Nekaj minut sem še skrolal po telefonu, potem pa se se le spravil ven iz hiše. Tudi, če je cerkev samo malo več kot tri minute stran se mi iskreno ne da hoditi. Samo len človek sem in to je to.
Po sveti maši sem se seveda napotil nazaj domov, a domov nisem prišel. Med potjo sem srečal svojega dobrega prijatelja Vincenta. Ta je glasen, iskren in še kar popularen saj vsi hočejo biti njegovi prijatelji.
"O, živjo, Christina!" me je ogovoril. Ko ljudje uporabijo to ime mi je še kar nelagodno, saj je logično.
"Živjo! Dolgo se nisva videla. Kako si kaj?" odvrnem in pogledam njegove dirty blond kodre.
"Jaz sem super! In ali imaš čas, da bi šla na igrišče, nogomet bomo igrali," reče Vincent.
Prikimal sem, Vincent pa mi je pomignil naj greva. Pogovarjala sva se o šoli, ker je naslednji dan 1. september. Ne veselim se je ravno najbolj, ampak spet bom lahko videl večino svojih prijateljev.
Prišla sva do igrišča. Nekaj fantov je že bilo tam in vneto so se pogovarjali. Potem sva pa midva pristopila do njih. Najprej naju niso opazili, ko pa je Vincent rekel "Hej!" so vsi obrnili pogled proti nama. Vsi so strmeli vame in ta občutek mi sploh ni všeč. Kot, da si naredil nekaj narobe oziroma, da si 'imposter' v družbi. Po šestih sekundah tišine je eden od njih končno spregovoril:
"Vincent, saj ne misliš, da bo *i*punca*i* igrala nogomet z nami?"
Vincent me je pogledal in se mi nasmehnil. "Ta punca, si zasluži spoštovanja. In zakaj ne bi smela igrati nogometa, če lahko vprašam?" mu je odgovoril. Nekaj časa so se še pregovarjali, meni pa je bilo precej nelagodno. Želim si samo, da bi lahko vsem povedal, da sem fant ter da me ne bi zaničevali. Na koncu so pa vseeno popustili in mi pustili igrati nogomet z njimi.
Igrali smo in igrali. Sploh ni bilo tako slabo. Fantje so me nehali mrko gledati, ko sem jim pokazal, da nisem za nič nogometaš. Bilo je precej zabavno. Igrali smo kakšno uro mogoče malo več, mogoče malo manj in jaz sem se odločil, da grem. Vincent me je boksnil v ramo za poslovitev, jaz pa sem se mu samo nasmehnil. Vsi so mi rekli adijo ampak...
"Adijo, Chris," sem zaslišal glas enega od fantov. Pogledal sem ga s pogledom, ki pravi, kako to misliš, čeprav mi je bilo všeč, da me je poklical tako.
"Saj te lahko kličemo Chris, ne?" je še vprašal, ko je opazil moj pogled.
"Ja, seveda, da lahko!" se nasmehnem in grem svojo pot do doma.