Ta del pa posvečam dragi pomaranči1. Draga rančika moja! Tvoj komentar me je res razveselil! Vesela sem vsakega novega bralca! Hvala da si zgodbo prebrala!:revolving_hearts::sparkles::v::innocent:
~~~
Prejšnič-
Mirili smo ju kolikor smo mogli. Avtobus je pripeljal.
~~~
Ko smo se vkrcavali je je Jureta, sošolca ki je večinoma stvari zrihtal, razrednik potrepljal po rami, kot oče, ki reče; Ponosen sem nate, sine. Ali pa; Vse je v redu, fant moj. Vendar razrednik pa je rekel; Nisem vedel da si tako odgovoren, drži se tega. In se mu nasmehnil, da je Jure zardel kot paradižnik.
Peljali smo se dobro uro, ko smo prispeli v dolino. Izstopili smo iz avtobusa in si ogledali okolico. Bilo je toplo poletno jutro, ptički so peli in sončni žarki so sijali na nas. Ja, ja, lahko popravimo na; Bilo je soparno vroče poletno jutro, da je vsem dol teklo! Ptiči so se kar naprej drli, da me že ušesa bolijo, o žarkih pa smo že zdebatirali. Ampak pustimo to. Najprej smo pomalicali; tudi to je priskrbel Jure.
Sendviči sploh niso bili tako slabi, edino kumarice, ki so bile notri, so bile nagravžne, ker so bile že čisto vroče in sluzaste zaradi sonca. Tudi čokolado smo imeli, ampak se je že v avtobusu stopila, tako da ko smo jo odprli, se nam je razlila po rokah, da bi mimoidoči mislil da imamo drek v rokah. Tule pa si ga kiksnil, Jure. Meni pa se je čokolada tako zapasala!
Učitelji so bili še vedno lahko presenečeni, da smo vse to uredili. Ogledali smo si še smaragdno Sočo, ki je bučala po brzicah. Ampak ni šans, da se kopam v tem ledeniku! Raje bi pojedel tiste kumarice, kot pa rit pomočil v vodo. Torej ni šans. Šli smo naprej.
Čez deset minut hoje smo prišli na jaso. Če si pogledal okoli si videl polno letal. Spreletelo me je. Mogoče nebi niti pred dekleti skočil dol. Višine se zelo bojim. Da bi skočil z letala, je isti čudež, kot da bi mravlja skuhala mineštro.
Jure je stopil do moškega, ki je stal tam, ter se nekaj menil. Moški je prišel do nas.
»Kdo danes skoči?« Vpraša in gleda učitelje.
»Očitno jaz. Vidim da so otroci vse zrihtali.« Z nasmehom reče.
»To je Tatjana Kovač. Ona skoči, in še nas razrednik Primož Vidmar.« Reče Jure.
»Rabim kako posebno opremo?« Vpraša Tatjana.
»To pa ja,« je začel. »Bomo dali taki kombinezon, v lepih barvah.« Ter nas odpeljal do oblek.
»Tole si oblečita,« reče in jima poda kombinezon.
»Se kaj veseliš, učiteljica?« Vpraša Jure.
»J-ja…« Reče ne prepličljivo.
»Očesna sluznica mora biti zavarovana zato je ustrezno zaščitena.« Pove gospod, ter ji da očala, taka ki jih vidiš v laboratoriju, v tistih prefinjenih filmih.
»Potrebujeta še sistem vezalnega pasovja, s katerim bo ustrezno zavarovana in priključena name in na moje padalo,« je govoril medtem ko ji je zapenjal neke štrike. »Zato da se v zraku nebo izgubila.
»A boste vi z njo skočili?« Vpraša Hana.
»Seveda.« Reče.
»Kdo pa bo skočil z učiteljom?« Nadaljuje Hana.
»Moj kolega, tamle,« reče in pomigne 'kolegu' da pride k njemu. Oblečejo še učitelja.
»Na kašno višino pa greste?« Ne nehajo z vprašanjih.
»Na 3000 m,« Pravi tisti 'kolega'.
»Kaj imate pa to na roki,« Še vedno sprašuje Hana. Gospod pokaže nek števec in reče.
»To je da vemo kdaj odpirati padalo,« Pojasni in verjetno upa da bo konec z vprašanji. Želja se mu ne uresniči…
»Na kateri višini pa se odpre padalo?« Naprej vrta. Joj, Hana, daj mu že mir! Saj neboš ti skočila, ampak tvoja učitelja!
»Na 1500 m,« odgovori naveličano, medtem ko zapenja pasove še na Primožu.
»Tako,« reče, preden bi se pojavilo naslednje vprašanje. »Vse potrebno, kar je treba narediti med skokom, bova naredila s kolegom, zato ne rabite nič skrbeti. Samo uživat ne smete pozabit,« Se zasmeje, kot da je povedal tisti stavek, ki je smešen in poučen ob enem. Pa ni. Žal. Nato tisti kolega pove.
»Gremo z tistim letalom, tam, a vidite,« Vsi gledamo tja. »Rdeča in črna črta na repu, vidite? S tistim gremo.« Konča. Vsi skupaj gremo k letalu.
»V tem nahrbtniku pa imam padalo. En je še rezerven, če je s ta glavnim kaj narobe.« pove.
»Torej, je možno da je lahko kaj narobe s padalom?« V strahu vpraša Tatjana. Joj, naj se že umiri. ž
Noben nič ne reče.


:speaking_head:Današnji del pa je malo večji, kajne? Upam da boste vživali!:sparkles::v::revolving_hearts::two_hearts:
Leave in peace:v::revolving_hearts:
Lp, WW:two_hearts: