Pisalnica
Hojla! Kako ste? Jaz sem superca! Tukaj je nov del moje nove zgodbe.
Enjoj!
----------------
2. del - pospravljanje
Piše: Emily
Daniel in oče sta začela rastavljati najino omaro z igračami. Vse svoje pliškote sem pospravila v škatlo in jo zaprla. "Daj Emily, vrži v smeti te stvarce pa si boš tam kupila kaj drugega." Je začel nakladati oče. "Ja, ja." Sem odgovorila čeprav se sploh nisem zmenila za njegovo mnenje. Odnesla sem svoje prčkarije v vrečko za smeti. Svoj dnevnik sem dala kar v rukzak, ki ga bom verjetno imela za ne letalo. Odšla sem v mamino in očijevo spalnico. "Rabiš kaj pomoči?" Sem vprašala mami. "Ja, lahko odnešes smeti, ki so na hodniku." Je rekla mami in še naprej zlagala postelnino v škatlo. Vzela sem smeti iz hodnika in odšla dol po stopnicah. "Neseš smeti?" Me je vprašal dedek iz svoje sobe. "Ja. Rabiš da ti kaj odnesem?" Ga vprašam in se vstavim pred vrati njegove sobe. "Ja lahko odneseš tole." Reče dedek in mi prinsese eno vrečo nekih malih spominkov ali nekaj takega. "Vredu." Rečem in vzamem vrečko. Vreče sem vrgla v smeti. Ko sem se odpravljala nazaj v hišo je mimo prišla naša soseda Mina. Če mene vprašate je to ime malo čudno. "Hojla!" Je rekla z njenim tečnim glasom. Ja, če ste ugotovili je ne maram. "Hej." Sem rekla malo bolj nejevolno. "Od kdaj pa ti smeti nosiš?" Je rekla in se začela smejati. Nisem hotela izpasti kot da je ne maram zato sem se smejala z njo. "Hahaha! Ravno pakiramo, preselili se bomo." Sem rekla. "Ooooo, škoda." Se je razžalostila. "Mina, pridi!!" Jo je poklicala mama. Mina je tekla nazaj v hišo. Vsaj govoriti mi ni bilo treba z njo. "Živjo." Je rekel drug sosed, Zak. V drugihi hiši živi tako da nimam nič proti njemu. Če sem poštena, malo mi je pa res všeč. "Hoj." Sem ga pozdravila nazaj. "Kako si?" Me vpraša. "Ah, vredu." Rečem. "Kaj pa ti?" Ga vprašam in pogledam. Bil je kar za 15 cm višji od mene in 3 leta starejši. "Vredu. Zakaj pa si zunaj?" Me je vprašal. "Ravno sem nesla smeti, drugače pa pospravljamo zato ker se selimo, na Kitajsko." Sem odgovorila z žalostnim glasom. "Oh, škoda." Se je razžalostil tudi on, ampak glede tega mi je bilo res žal. Ko se je razžalostila Mina mi je bilo vseeno. "Zdaj moram nazaj, pomagati moram." Rečem. "Prav, adijo!" Reče Zak in gre nazaj na njihov vrt. Prej nisem vedela ampak zdaj vidim da trenutno striže njihovo živo mejo. Ok, preveč sem se zagledala. Odšla sem nazaj v hišo in mami pomagala pospravljati rjuhe. Mama je odšla kuhat kosilo, jaz pa sem do konca pospravila. "Emily, ali bi lahko pomagala?" Me je iz sobe vprašal oče. "Zveseljem." Sem rekla saj sem že končala s pospravljanjem. Odšla sem v najino sobo in videla da ni več ne omare z igračami in ne omare z oblekami. Soba se je zdela tako....tako....prazna.
------------------
Evo, to je to za ta del. Upam da ni prekratek ampak nimam več časa za pisanje.
Upam da vam bo všeč!
Lp
Fs
Enjoj!
----------------
2. del - pospravljanje
Piše: Emily
Daniel in oče sta začela rastavljati najino omaro z igračami. Vse svoje pliškote sem pospravila v škatlo in jo zaprla. "Daj Emily, vrži v smeti te stvarce pa si boš tam kupila kaj drugega." Je začel nakladati oče. "Ja, ja." Sem odgovorila čeprav se sploh nisem zmenila za njegovo mnenje. Odnesla sem svoje prčkarije v vrečko za smeti. Svoj dnevnik sem dala kar v rukzak, ki ga bom verjetno imela za ne letalo. Odšla sem v mamino in očijevo spalnico. "Rabiš kaj pomoči?" Sem vprašala mami. "Ja, lahko odnešes smeti, ki so na hodniku." Je rekla mami in še naprej zlagala postelnino v škatlo. Vzela sem smeti iz hodnika in odšla dol po stopnicah. "Neseš smeti?" Me je vprašal dedek iz svoje sobe. "Ja. Rabiš da ti kaj odnesem?" Ga vprašam in se vstavim pred vrati njegove sobe. "Ja lahko odneseš tole." Reče dedek in mi prinsese eno vrečo nekih malih spominkov ali nekaj takega. "Vredu." Rečem in vzamem vrečko. Vreče sem vrgla v smeti. Ko sem se odpravljala nazaj v hišo je mimo prišla naša soseda Mina. Če mene vprašate je to ime malo čudno. "Hojla!" Je rekla z njenim tečnim glasom. Ja, če ste ugotovili je ne maram. "Hej." Sem rekla malo bolj nejevolno. "Od kdaj pa ti smeti nosiš?" Je rekla in se začela smejati. Nisem hotela izpasti kot da je ne maram zato sem se smejala z njo. "Hahaha! Ravno pakiramo, preselili se bomo." Sem rekla. "Ooooo, škoda." Se je razžalostila. "Mina, pridi!!" Jo je poklicala mama. Mina je tekla nazaj v hišo. Vsaj govoriti mi ni bilo treba z njo. "Živjo." Je rekel drug sosed, Zak. V drugihi hiši živi tako da nimam nič proti njemu. Če sem poštena, malo mi je pa res všeč. "Hoj." Sem ga pozdravila nazaj. "Kako si?" Me vpraša. "Ah, vredu." Rečem. "Kaj pa ti?" Ga vprašam in pogledam. Bil je kar za 15 cm višji od mene in 3 leta starejši. "Vredu. Zakaj pa si zunaj?" Me je vprašal. "Ravno sem nesla smeti, drugače pa pospravljamo zato ker se selimo, na Kitajsko." Sem odgovorila z žalostnim glasom. "Oh, škoda." Se je razžalostil tudi on, ampak glede tega mi je bilo res žal. Ko se je razžalostila Mina mi je bilo vseeno. "Zdaj moram nazaj, pomagati moram." Rečem. "Prav, adijo!" Reče Zak in gre nazaj na njihov vrt. Prej nisem vedela ampak zdaj vidim da trenutno striže njihovo živo mejo. Ok, preveč sem se zagledala. Odšla sem nazaj v hišo in mami pomagala pospravljati rjuhe. Mama je odšla kuhat kosilo, jaz pa sem do konca pospravila. "Emily, ali bi lahko pomagala?" Me je iz sobe vprašal oče. "Zveseljem." Sem rekla saj sem že končala s pospravljanjem. Odšla sem v najino sobo in videla da ni več ne omare z igračami in ne omare z oblekami. Soba se je zdela tako....tako....prazna.
------------------
Evo, to je to za ta del. Upam da ni prekratek ampak nimam več časa za pisanje.
Upam da vam bo všeč!
Lp
Fs
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hojla!
saj razumem gledešolskega dela itd., ampak tale del je vseeno odličen. mi je všeč tvoj slog pisanja!
saj razumem gledešolskega dela itd., ampak tale del je vseeno odličen. mi je všeč tvoj slog pisanja!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
