Pisalnica - DEDINJA SREBRNIH SOLZ - Prolog

DEDINJA SREBRNIH SOLZ

- Prolog

Ni bila taka, kot bi mogla. Bila je drugačna, to je odbijalo druge. Vedno se je spraševala zakaj ni istega rodu kot njena družina. Vsi so Beloumni vilinci, vilinci z belimi lesketajočimi lasmi. Beloumni vilinci so okoli čela imeli na nek način tanko krono, iz živega zlata. Na njej je bilo nekaj malih kristalčkov, največji pa je bil točno na sredini čela. To je bil rod, rod Beloumnih vilincev. Vendar Esster je bila drugačna.
Na neko noč se je v kraljestvu Beloumnih oglasil krik vilinke. Bila je noseča in dobila je popadke. Zdravilke so tekale naokrog in pomagale vilinki. Vsi so pričakovali čudovitega otroka z svetlečimi belimi lasmi. Z zlato krono se vilinec še ni rodil. Dobil jo je pri devetih letih na obredu krone.
Vendar tisto noč ni bilo takšnega vilinca. Rodila se je vilinka, ki ni imela belih las. Ni bila Beloumna. Njeni lasje so bili črni. Vilinka je bila Črnoumnega rodu. Starši so se prestrašili. Vsak Črnoumen je bil zanje sovražnik. Mati ni razumela kako se je to zgodilo. To je ne mogoče. Mati je čista Beloumna in tudi oče. Esster bi morala biti Beloumna. Morala. Ampak ni.
Minilo je devet zim. Čas, da Esster prejme obred in dobi zlato krono z kristalčki. Vendar ga ne more. Ne sme. Noben Črnoumen nima zlate krone, tam ni takih obredov.
Če Beloumni vilinec ne dobi krone, ga ubijejo, ali pa ga preženejo iz vasi. Esster pa obreda sploh ne sme prejeti. Ni ustvarjena za krono. Vendar kraljeva straža bi jo ubila.
Zato jo je pri devetih letih mati na skrivaj spodila iz vasi, da je nebi ubili.
Stara je bila devet let. Skrivala se je po gozdu in se vedno bala. Cele noči je jokala. Prigovarjala si je da bi njena kri morala biti Beloumna. Nobenega ni imela, ki bi ji dal ljubezen. Ki bi mu bilo mar za njo. Bila je sama in počasi je nehala jokati. Počasi se je nehala bati. Hotela je le eno - preživeti – ker je vedela da je tu, ker jo potrebujejo. Sicer se nebi rodila Črnoumnega rodu. To ni bila naravna stvar.
Postajala je neustrašna. Nikoli več ni jokala. Nikoli se ni bala. Nikoli več ni čutila ljubezni. Usmiljena. Uničilo jo je, da je rod ni sprejel. Da je starši niso sprejeli. Bila je Črnoumna. Sovražnica Beloumnih. Ni vedela zakaj je prišla na svet. Kdo je to naredil. Zakaj. To bo izvedela.
Zato bo preživela.
~~~
Ojla!
Tako, tule je prolog :)
To zgodbo objavljam na Wattpadu, ampak sem si mislila 'Jo bom še na Pilu', hehe.:ring::sparkles:
Tu je zgodba nekako bolj opazna, zato jo objavljam še tukaj :)
Naslednji del pride kamlu, ker imam že kar nekaj napisano <3

:sun_with_face:Lepo se mejte in velik se smejte:sun_with_face:

XoXo:kiss:,
W.