Tista ženska, Pocher nas je zaprla in pri tem nekaj zamomljala. Podobno je bilo: Bye bye čudaki ali nečemu podobnemu. Nimam pojma. Kakorkoli. Stlačeni smo brez premika čepeli v omarici in strmeli v vrata. Celo Ivyjin sarkazem se je ustavil, namesto njega pa je iz njenih ust prišlo prestrašeno grgranje.
»A bomo pritisnili?«
»Kaj?«
Ivy je očitno popolnoma pozabila zakaj smo sploh tukaj, Red pa je molčeče prikimal. Pritisnil sem gumb, sicer s težavo kajti moral sem se stegniti čez Reda in zviti roko nekam v levo. Občutek sem imel, da se mi bo roka zlomila. S prsti sem poiskal številko tri in pritisnil.

Dvigalo se je tako zatreslo, da je Ivy vrglo meni v naročje, mene pa v Reda. Zaradi nerodnega položaja smo vsi skupaj zardeli, se poravnali in napeli ušesa-dvigalo je bobnelo, ampak smo se občutno spuščali pod zemljo. Skozi režo v omarici sem lahko videl...zemljo? Izgledalo je, kot da ni nič obljudeno, tu spodaj. Ivy je prestrašeno zašepetala:
»Am...A smo prav prišli?«
»Mislim da...«

Čakali smo točno enajst minut in ničesar ni bilo. Nobenega glasu, nobega moškega ali ženske v bližini. Pred omarico je še vedno ostajala zemlja in ni se spremenila v beton, steklo ali tapete. Samo rjava, gnusna zemlja.
Od dolgčasa sem s Redovo pomočjo vstal in s ogledal zgornji predal, na katerem so ena na drugi ležale štiri knjige.

»Imaš svetilko?«
Sploh nisem pogledal Ivy, samo roko sem ji pomolil, da je vanjo porinila svetilko.
»Hvala«
Posvetil sem na štiri knjige, da sem si lahko ogledal naslove. Bondovi se nikoli ne predajo...V glavi mi je odmeval zadnji stavek mojega deda. Pokojnega najboljšega tajnega agenta vseh časov. Agenta XXX. Bil je v službi njenega veličanstva-kraljice Elizabete II.
»Kako prpraviti kokošjo juhico...«
Prvo knjigo sem porinil stran in odkril zakladnico vohunskih knjig:
»Kako vohuniti, kako biti dober vohun, kje se je najbolje skriti...«
»Ej, primita!«
Redu in Blackovi sem v roke dal vsakemu po dve knjigi, sam pa z roko preiskal celo prostornino majhnega predalčka. Začutil sem vdolbinico, podobno majhnemu gumbu. Seveda, jaz firbčni James Bond sem seveda pritisnil nanj.
Dvigalo je še huje zabobnelo, in...Zemlja se je spremenila v beton! Ivy je od presenečenja vstala in se z glavo butnila ob predal, Red pa se je še huje začel tresti. Kot bi šel k zobarju.
Vrata omarice so se nenadoma odprla, pred njimi pa so se pojavile tri postave, ki so v nas merile laserske pištole.

»Kdo ste vi?!«
Največji mi je pištolo potisnil na sence. In vprašal vprašanje, ki sem ga pričakoval.
»Jaz sem James Bond, To pa sta Ivy Black in Red Thomply.
»Oh...Se opravičujemo. Zazdelo se nam je, da ste vsiljivci. Šoli namreč grozi nevarnost.«

»Kakšna nevarnost?«
»Naš najhujši sovražnik Goldfinger, ki ga je tvoj ded ustavil, je znova prišel na površje.«
»Ampak kako?«
»O tem drugič. Sledite mi, mimogrede sem Lucas Porter, podravnatelj te šole.«
»A, kaj?«
»Preostala ekipa vas čaka v sprejemni dvorani, zdaj vas po prevzel Q«
Tisti Lucas je odšel, namesto njega pa je k nam prišel sivolasi gospod, ki se je predstavil kot gospod Q. Nad mano je bil iz neznanega razloga neverjetno navdušen. Morda je poznal mojega deda...
»Tu delam kot orožjedelavnik, izdelujem najboljša orodja...«
»Aha«
Prekinil sem ga in ga strupeno prebodel s pogledom. Namreč nisem želel čakati. Ekipo moram spoznati čimprej, da rešimo sloves mojega deda in pokopljemo Golfingerja:
»Odpeljite nas k preostanku ekipe Q«
»Ja, ja prav oprostite gospodič Bond!«
Q je zardel, jaz pa sem si že postavil nov cilj poleg pokopa GF (goldfingerja)- Izvedeti zakaj je Qju tako nerodno pred mano.



Lajkajte če vam je bilo všeč, pa tudi komentarjev bom vesela! Naslednji del pride jutri ali pojutrišnjem!
Lep pozdravček in ostanite zdravi,
P1