Dones bom dodala še en nov karakter...

*b*3. POGLAVJE*b*
*i*Bela*i*

Obrnem se na hrbet. Ležim v postelji. Sredi noči je, jaz pa še vedno ne morem zaspati. Zraven sebe slišim Asjino enakomerno dihanje, kar mi pove, da globoko spi. Previdno vstanem iz postelje in se odplazim do vrat. Odklenem. Smuknem iz sobe in se pritihotapim v knjižnico. Nekaj me kot obsedenost vleče tja. Pridem do vrat. Jasno, zastražena so. Izmuznem se za obok in pridem do oken. Niso zastražena. Roko položim na steklo in izgovorim urok. Steklo se preoblikuje, stopi, naredim dovolj veliko luknjo, da se lahko splazim notri. Knjižnica je prazna. Ni luči. Malo se sicer vidi, saj skozi okna prihaja svetloba od zunanjosti okoli knjižnice. Trupla še niso odstranjena. To je preklet kraj. Knjižničarkino leži ob njeni mizi, Ashleyno pa ob prepovedanih policah. Razgledam se. Na teh policah je edini nslov Duhovi ali Duhovidci. To me preseneti. Zakaj bi bile te police prepovedane? Eno potegnem iz police. Odprem jo. Ostrmim. O duhovidcih piše tako veliko. Veliko podrobnosti. Zakaj bi to želeli skriti pred študenti? Tega ne vem. Odločim se, da si bom knjigo neuradno sposodila. Pogledam op polici spodaj. Čisto je prazna. Očitno je morilec pokradel knjige. A zakaj za vraga je bila Ashley tu? Spet me sled zanese k njenemu truplu. Ne maram gledati trupel. A tokrat moram. Vidim, da ni bila zabodena, ali kako drugače ranjena. To me močno preseneti. Dobro pogledam truplo, da najdem kakšno sled. Na koži zagledam črno znamenje. Spreletita me srh in strašna misel. Kaj če je imela v sebi temno magijo in se je po nesreči ubila z njo? Te misli skušam odstraniti. A vseeno ne pozabim, da jo je ubila temna magija. To je slabo. To je grozno.


*i*Amir*i*

Zaslišim trkanje. Dvignem se in se odmajem do vrat. Odprem vrata. Nič. Ostanem miren. Zelo mogoče je, da se drugi spet norčujejo iz mojih čustev, ki jih gojim do določene osebe. A za zdaj še ne morem povedati. Ne še. Vrnem se v sobo. Dvignem se na polico odprtega okna. Že dolgo namervam pobegniti. Tu ne morem živeti. Z rokami se trdno primem police in se pripravim na plezanje. A tega ne storim. Nekje pod seboj zslišim krik. Točno vem, od kod prihaja.


*i*Asja*i*

Zaslišim krik. Belin krik. Ni je v postelji. Kje bi lahko bila? Planem iz postelje in kot ranjena žival iščem odgovor. Tedaj se spomnim. Umori. Knjižnica. Zdrvim iz sobe. Čisto potiho pritečem do knjižnice. Bela še enkrat zakriči. Stečem do okenc in enega razbijem. Pogledam v knjižnico. Tam zagledam nekaj, kar, bi mi lahko ustavilo srce. Mrtva stražnika in nezavestna Bela.
SE NADALJUJE…