Ojla!:hugging: Zdej bom dodala še eno osebo, ki je človek... Uživajte!:wink:




*i*Bela*i*

Odidem iz sobe. Srečanja z ravnteljem me že rahlo plašijo. Kaj ima za povedati? Kaj sem spet storila narobe? Nič. Pridem pred vrata pisarne. Naredim globok vdih in vstopim. Pisarna je dokaj velika soba s knjigami na policah in računalnikom na mizi.

»Kaj se je zgodilo? Povej celotno zgodbo.«
»Saj sem jo že,« se zlažem.
»Bela,« zavzdihne. »Če ne poveš resnice, ti ne moram kaj dosti pomagati.«
Razmislim. Naj povem? Da so me duhovi izbrali? Ne. To je zaupen podatek.
»Ne vem, če lahko zaupam.«
»Lahko.«
»Prav.« Naredim globok vdih. »Videla sem duha,« nerada iztisnem iz sebe. Ravnatelj ne ve, kaj naj reče. To ga preseneti. Jasno.
»Nikomur ne povej,« mi naroči in me pošlje nazaj v sobo. Kot, da tega sama ne vem.
Še vedno sem rahlo otrpla, čeprav sedim v sobi.

*i*Amir*i*

Še vedno ne razumem, zakaj je tako sitna. Nisem ji povedal za Asjo, saj bi se spet razburila in zabredla v težave. Videla je pismo. Ne bi ga smel pustiti na mizi, se jezim sam nase. Moram se opravičiti. Drugače nima smisla. Jezna dekleta so nevarna, ko te zares zasovražijo. Bele si ne želim za sovražnico. Vem, da je čustvena. To vidim.

Potrkam. Upam, da je v sobi. Nič. Potrkam še enkrat. Takrat se obrne ključavnica in iz sobe pogleda Bela. Videti je mrka in nesrečna.
»Kaj bi rad?«
»Nič samo…«
»Potem pa odidi,« reče in mi zapre vrata pred nosom. Vem kako se počuti. Odprem vrata. Zagledam jo na postelji z obrazom zakopanim v blazino.
»Bela…«
Dvigne pogled, v njenih temnih očeh vidim solze. »Pojdi.«
»Kaj je?« Skrbi me. Asjo sem vprašal, kakšna je navadno Bela in mi je povedala, da se *i*nikoli*i* ne razburi. Nekaj je narobe. Zelo narobe.

*i*Raichel

»Raichel!« Glas iz dnevne sobe. Mama.
»Kaj?«
»Učetelji se spet pritožujejo, da imaš slabe ocene. Gospa Williams te je že sita. Koliko enk si še dobila?« Mama se prikaže izza vrat. Njen obraz je očitajoč.
»Nič. Par dvojkic. Dvojke so dobre.«
Mama zavzdihne. »Raichel. Prosim. Če ne boš naredila osnovne šole, ti bo v življenju težko. Daj no.« Spet me je postavila na realna tla. A nekaj me še tare, česar ji še nisem omenila.
»Povej mi, zakaj sva v begu zapustili vas, v kateri sva se imeli lepo!« zahtevam. Mama prebledi.
»Prav,« reče obotavljajoče. Sede na mojo posteljo zavzdihne. »Kar so te našli.«
»Kdo?« *i*me je našel?*i* dokončam v mislih.

SE NADALJUJE…