Jack je začutil pekočo bolečino, ki se mu je raztezala od trebuha vse do možganov. Padel je na tla in bil je nemočen pred tem, kar ga je čakalo. Zraven njega je ležal dober prijatelj Harry. Pet moških, ki so ju vrgli iz restavracije Monteur, je stalo nad njima in se režalo. Štirje med njimi so ju zavili v velike vreče, najvišji med njimi očitno vodja pa je samo gledal in imel brezizrazen obraz. Zavezali so tesen vozel, zato nista mogla pobegniti. Nekaj so se pogovarjali, a je tkanina utišala vsak zvok. Odnesli so ju a ju je zmanjkalo še preden so se ustavili. Ko sta se zbudila so vanju svetile močne luči. Moški so začeli preklinjati, kdo ju je zbudil in ju na koncu nagnali v dve različni sobi. Obe sta imeli slabo osvetljavo, le žarnica, prekrita s prahom je metala svetlobo prek sobe. Tudi pohištva ni bilo veliko. Tam je bila je dokaj raztrgana postelja, majhna omara, stol in pisalna miza. Bilo je le eno okno, popolno zabito z deskami. Zaslišal je Harryja kako ga kliče. "Jack, Jack, kje sva?" Je potiho zašepetal. "Nevem" je odgovoril. Zaslišala stakorake in utihnila. Dva moška sta ga prijela pod pazduho in ga odvekla v glavno sobo. Ni se upiral. Vrgli so ga na tla zraven Harryja. Nek moški je izročil drugemu kovček. "Dobro ste opravili" je dodal. "Hvala" je odgovoril. Pomignil je moškemu in mu predal kovček. Jack je pogledal po sobi. Bila je prostorna, z veliko temnimi kotički. V enem od teh je stal star mož z mrkim pogledom. Zraven njega je stal voziček s pokritim vrhom. Zelo ga je zanimalo kaj je spodaj, čeprav se mu je zdelo da niso ravno rožice. "Zdaj pa vidva" se je obrnil. "Vidva prideta na vrsto jutri". Pomignil je proti vratom in odšla sta.