»Prvi dokaj velik koncert imamo jutri!« mi je pri odmoru za malico pripovedoval William. Bila sem vesela za fante, čeprav sem vedela, kaj temu sledi. Več slave pomeni več nevarnosti. Več nevarnosti zame pomeni več neprespanih noči in skrbi, da bom kaj spregledala. Da mi ne bo uspelo. Da bo vse tako, kot je bilo prej. Oziroma… kot je bilo kasneje.
»To je carsko! Se kaj veselite?« sem jih navdušeno vprašala. Vsi so pritrdili.
»Bolje za vas, da dobro opravite,« je nato rekel Patrick. Georgeu je ob njegovih besedah obraz za hip presekal temen pogled, namenjen Patricku. On je le skomignil z rameni.
»No, kar tiho bodi. Glasen bi lahko bil, tako pa igraš nogomet.«
Ni bilo videti, da bi bil Patrick užaljen, ampak vedela sem, da je bilo njegovo življenje mnogo lažje, od življenja njegovih bratov. Tega se je dobro zavedal tudi sam, ampak nisem smela izdati, da kaj vem. Poskušala sem se kar se da brezbrižno nasmejati med razmišljanjem o drugih stvareh.
»Super se boste imeli, od doma bom navijala za vas,« sem rekla in videti so bili zadovoljni, kajti tema pogovora se je spremenila, jaz pa sem si le oddahnila, saj nisem želela zamočiti. Nihče ni smel vedeti.

»Ima tvoj oče telefon, kajne?« se je med potjo domov pozanimal George. Pritrdila sem in rekel je, da me bodo poklicali, ko bodo s koncertom končali, da bodo povedali, kako jim je šlo. Vsi trije so žareli od navdušenja. Saj sem bila tudi jaz vesela za njih, res sem bila. Samo težko sem jih gledala tako iskreno srečne, ko sem vedela, da to ne bo trajalo dolgo in prav zato je tako bolelo. Preden smo se razšli pa sem vseeno vsem trem pokazala v zrak dvignjene palce. Ni mi ušlo, da je bil tudi Patrick videti zaskrbljen. To je pomenilo, da je tudi on mogoče vedel več, kot sem mislila, ali pa sem si to le domišljala.

Večerjo sem komaj pojedla, saj sem komaj čakala, da me fantje pokličejo. Že v naprej sem se pripravila na to, da Michael pač ne bo ravno veliko povedal. Vedela sem, da je bolj tihe sorte in si bom morala njegovo zaupanje pridobiti sama. In mu tudi pokazati, da sem njegovega zaupanja vredna. Ostro me je zbodlo ob misli na to, koliko ljudi, ga je poškodovalo prej. Sedaj, ko sem tukaj jaz, se to ne bo zgodilo. Mama in Rose sta me zaskrbljeno opazovali, ko sem vase komaj spravila dva grižljaja kruha ter potem hitro šla v sobo in očeta prosila za telefon, razložila sem mu, zakaj ga potrebujem. Seveda mi ga je izročil. Nekaj čez enajsto uro zvečer, ko sem oči še komaj držala odprte, je telefon pozvonil. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Oglasila sem se.
»Heeeeej,« sem zaslišala glas na drugi strani. Mislim, da je bil William. Preden bi lahko karkoli vprašala, je naslednji nadaljeval.
»No, klicali smo, da ti na hitro poročamo, kako je bilo,« je eden začel.
Drugi je nadaljeval: »No, bilo je super! Tako res res reees top! Mislim, da nam je šlo odlično in publika je bila čisto navdušena. Michael je itak prava mala zvezda, haha.«
»Dejansko, prav ne morem verjeti, da je bilo tako… dobro! Naša nova pesem je super.«
V ozadju sem slišala oddaljene zvoke kričanja mnogih ljudi. Enkrat sem si tudi sama želela iti na njihov koncert. Enkrat, ko bo pravi trenutek.
»Ej, mislim, da se moramo počasi poslovit. Domov bo treba,« se je eden izmed njih nazadnje poslovil. Zveza je bila prekinjena, jaz pa sem še nekaj časa po tem le sedela in gledala v prazno in v sebi na tihem stiskala pesti za svoje brate.

»Claire. Claire!!! V šolo moraš,« so bile prve besede, ki sem jih zjutraj slišala, ko sem se zbudila. No, nisem se prebudila sama, seveda ne. Spala skoraj nisem čez noč, sem pa zjutraj malo dlje. Utrujeno sem pogledala mamo, ki me je klicala in hitro skočila izpod odeje. Oblekla sem se, nato sem odšla v kopalnico in si počesala lase ter umila zobe. Za zajtrk ni bilo časa, le torbo sem si vrgla na rame in hitro odšla proti šoli. Na pol poti sem za seboj zaslišala glasove.
»Claire! Počakaj nas!«
Obrnila sem se in za seboj zagledala Jaxonove fante, ki so se mi približevali.
»Kje je Michael?« sem previdno vprašala.
»A resno? Včeraj smo imeli koncert, prvo kar nas vprašaš je pa to, kje je Michael?!« je zgroženo vprašal William. Patrick ga je močno brcnil in me opravičujoče pogledal.
»Oprosti no,« sem zamomljala. Saj je imel po svoje prav.
»On je… Zbolel je,« mi je hitro razložil George. Izogibal se je mojemu pogledu, zato sem vedela, da nekaj ni v redu. Takrat sem se spomnila. Oči so se mi očitno zares razširile, saj me je Patrick zaskrbljeno pogledal.
»Si ti okej, Claire?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se hitro prisilila k nasmehu. Nato sem rahlo stresla z glavo in poskusila pozabiti na vse to. Ko bi le bilo tako lahko, kot so opisovali v knjigah, Tam samo streseš z glavo, pa je že prazna. Ves preostanek poti, sta mi William in George navdušeno razlagala o koncertu, jaz pa sem ju poslušala bolj na pol. Patrick je bil celo pot nenavadno tiho, kar me iskreno ni motilo, vsaj nisem bila edina. Pri šoli sem se na hitro poslovila in stekla v učilnico, ki se mi še nikoli ni zdela tako tesnobna, kakor tisti dan.


hejjj jep nou deuu dans mal vec "skrivnosti" hahah, kako se vam zdi?:kiss: