»Živijo mamice in vse druge punce!« je moja mama zakričala v računalnik. »Danes bomo govorile o…« naprej nisem poslušala. Mrmrala sem si melodijo titanika in si šivala svojo novo masko.
»Maja! Šivanka se mi je zataknila!« me je poklical mlajši bratec Maj. Star je 6 let. Vstanem in stečem k njemu.
»Poglej. Tukaj moraš iti noter in potem greš tukaj spodaj in malo nazaj in malo naprej…« sem mu razložila, on pa je zavzeto gledal moje spretne roke. Maja imam rada. Čeprav je včasih zares siten.
»Hvala Maja!« začivka in nadaljuje.
»Kaj počnete?« se na stopnicah zaspano pokaže Majda. Ne vem zakaj nam je mama izbrala tako podobna imena.
»Z Majem delava maske!« dvignem glavo.
»Lahko pomagam?« se zavzeto prebudi.
»Seveda! Mama ima tako ali tako preveč dela s svojim yt kanalom.« tiho povem, da me mama nebi slišala. Majda se obrne ter si gre v kopalnico umit zobe in se uredit.
»Kako kaj?« se iz svoje spalnice prikaže najstarejši v naši družini- od otrok seveda – Miha. Vsaj on nima tako podobnega imena. Važič.
»V redu. Pa ti?« prijazno vprašam. Glede na to kako se nekateri bratje in sestre prepirajo se imamo mi neverjetno zelo radi. Seveda pa nas ni samo toliko.
»Enako. Kje je Matija? Mama mi je naročila, da ga moram previti.« mi pove in jaz s kazalcem pokažem na vrata mamine spalnice. Majda pride dol. Ona je moja enojajčna dvojčica. Če bi me vprašali če je v naši veliki družini še kdo bi rekla… …ja. Imam še eno starejšo sestro, ki je obsedena z vesoljem. Ime ji je Mina. Ona ima malo bolj čudno ime, ker se mamici najbrž ni več dalo iskati normalnih slovenskih. Ampak, najbrž ni mislila, da bo dobila še enega otroka, zato je njej ime… …Manja. To ime je veliko boljše kakor Mina. Hihi. Mina je počasi pritopotala iz svoje sobe.
»Kaj ste glasni? Rada bi spala!« utrujeno reče in se postavi med vrata iz kuhinje v dnevno sobo. Sobo ima tako da skozi njena vrata prideš v dnevno sobo. Danes je božični večer, zato smo si vsi oblekli puhaste puloverje z 3d noskom ali šalom. Jaz imam jelenčka s šalom, tako kot Majda. Puloverje sem nam priskrbela jaz, ker sem jih ravno videla na internetu. Drugače so vsi puloverji rdeči, zato sem nam kupila tudi rdeče kariraste puhaste božične hlače. Mogoče glede na to, da sem stara deset preveč skrbim za vse. Počutim se kakor njihova mama. Seveda ne vem kaj bi brez Majde. Obe obožujeva božič in sva res zavzeti za to, da je vse počiščeno in pospravljeno. Za božič k nam vedno pridejo prijatelji iz Italije.
»Oprosti. Potico moram še speči in skuhati želodec, zato se nimam časa ukvarjati še s tabo.« ji povem in se vrnem k šivanju svoje božične maske. Pikčasta je in na sredini ima Božička. Majda prisede k meni in iz košare potegne kos stare božične majice in ga lepo izreže. Utrujena sem. Vstala sem že ob petih zjutraj, ker se je Matija posral v plenico in začel jokati. Glavo naslonim na Majdino glavo, ona pa mi naroči:
»Pojdi nazaj spat. Spekla bom potico in dokončala tvojo masko.« hočem ji ugovarjati, nato pa si premislim in stopim po stopnicah v najino sobo. Pogledam čez okno. Pri oknu sosednje hiše sedi Žan! Oh ne! Gleda v mojo sobo. Hitro odmaknem pogled z njega in se usedem na mizo. Utrujena sem a vem, da ne bom morala zaspati. Roke nagnem nazaj, da naredim most, pol na mizi, pol na postelji in se z nogami odrinem od mize, da naredim strešico na postelji. Rada bi trenirala gimnastiko, ampak mi mami ne dovoli. Zato se učim doma. Majda si želi peti. Tudi njej mama ne dovoli, zato ena drugi pomagava. Tudi jaz rada pojem a imam rada gimnastiko, pri Majdi pa je ravno obratno. Rada ima gimnastiko, a raje poje. Res se imava radi. V sobo vstopi Maj.
»Živijo Maja.« reče in se usede poleg mene. »Spodaj se vsi kregajo in Majda jih poizkuša ustaviti ampak jo je mama kregala, ker je bila preveč glasna. Hitro sem stopila iz sobe in se pognala po stopnicah.
»Vse najboljše!« so iz vseh kotov skočili, da ne bom naštevala imen, moji bratje in sestre.
»O hvala!« se zahvalim, nato pa za vsemi zagledam Majdo, ki si v rokav briše solze. Stečem k njej in jo objamem. »Hej! Kaj je?« jo tiho vprašam.
»Tebi vsako leto priredimo takšno presenečenje, kaj pa jaz? Dvojčici sva! To pomeni, da imava na isti dan rojstni dan, ampak zgleda, da nobeden v tej družini tega ne ve!« zavpije, me odrine stran in steče po stopnicah.

~MAJDA~

Sedem na posteljo in razmišljam. »Me sploh kdo opazi? Je kdo sploh dovolj trčen, da bi me s čimerkoli presenetil?« nakar iz sosednje hiše zaslišim glas. Skočim do okna. Pri oknu sosedove hiše stoji Gaj.
»Hej! Kje je Maja?« vpraša in se mi zazre v oči, nato pa doda: »Jočeš? Kaj se je zgodilo?« tega sem se najbolj bala. Da bi me moja simpatija videla jokati.
»Maja je spodaj z ostalimi.« rečem ne, da bi mu odgovorila na ostala vprašanja in zaprem okno. hrbet naslonim na steno in se počasi spustim do tal. Vedno je bilo očitno, da je Gaj zaljubljen v Majo in nikoli se tega ni sramoval. Vsak teden Maji prinese rože in jo povabi na sprehod in skoraj vedno je privolila. Pozvoni in poslušam kaj se dogaja.
»Hej Maja! Bi šla na sprehod?« prilizljivo reče in ji najbrž pod nos tišči rože. Natančneje vrtnice.
»Oprosti. Danes ne morem. Kaj pa pojutrišnjem?« se Maja sprehodu seveda noče upreti.
»Prav. Adijo!« zaslišim glasen pozdrav Gaja. Maja zaloputne vrata. Do večera sedim v svoji sobi in razmišljam. Ležim v postelji in gledam v strop, nakar v sobo pride Maja.
»Kham- Kham…Prideš na večerjo?« me vpraša, jaz pa se obrnem na bok, tako, da ji kažem hrbet. »Prav. Pa nič.« reče, se obrne in zapre vrata. Razmišljam. Še nikoli nisem zamudila božične večerje. Oh ne! Vsako leto je moja naloga, da iz podstrešja prinesem smreko in jaslice in jih postavim. Za to sta dva razloga.
1. Drugi za to vedno pozabijo.
2. Jaz to v celi družini najraje delam.
Čisto tiho odprem vrata in se postavim na sredino hodnika. Vzamem črno palico z majhnim hakeljčkom na koncu in hakeljček vstavila v krog na stropu. Močno sem potegnila in odprlo se mi je podstrešje. Potem sem še raztegnila lestev in splezala na podstrešje. Na podstrešju imamo ogromno stvari. Večinoma so v škatlah. Vzamem škatlo z velikim napisom JASLICE. Najdem podolgovato škatlo z umetno smreko in jo nesem do lestve.
Ko mi uspe vse to prinesti iz podstrešja, to nesem v pritličje. Vem naporno kajne? Pridem dol in na televiziji je prižgan Sam doma 2. Za božič vedno gledamo ta film. Vsi spijo. Pogrnem jih z odejo in začne postavljati.
»Končano!« rečem, ko končam letošnjo umetnino.
»Lepo!« reče zaspan glas za mano. Hitro se obrnem in zagledam Miha kako gleda v mojo ustvarjalnost.
»Vem! Letos sem dodala še nove okraske.« se pohvalim. V tistem trenutku v sobo vstopi mama.
»Uau! Letos si se pa še posebej potrudila.« reče in med tem počasi ploska. Če v naši družini dobiš pohvalo od mame… … si bog!
»Hvala mama.« rečem in ji skočim v objem. Mama presenečeno pogleda, ampak se ne upira. Močno me stisne in mojo glavo stisne močno k svojim prsim.
»Rada te imam.« presenečena nad besedami, ki sem jih izustila se odpustim objema. Pogledam mamo. Hitro obrne glavo. Vem kaj je. Joče. Nikoli ni želela, da bi jo videli jokati.

~Miha~
Sedim na sedežni. Pri vratih pozvoni. Oh ne! Zbudim Majo.
»Hej! Lahko greš prosim odpret? Lara je prišla, jaz pa še nisem urejen. Reči ji da takoj pridem.« ji naročim in skočim s sedežne. Stečem v svojo sobo in hitro odprem omaro. Vzamem belo srajco, moder suknjič, hlače in kravato. Hitro skočim v oblačila. Malo si na pamet uredim lase in si popravim suknjič. Hitro si obrišem črna očala in sem nared. Stečem proti vhodnim vratom. Oh ne. Maja še vedno zaspano leži in zgleda kakor da se še ni premaknila. Hitro grem odpret.
»Živijo Lara! Oprosti ker si morala čakati.« se ji hitro opravičim in jo povabim v hišo.
»Vau. Lepo imate. Upam, da še niste jedli božične večerje!« reče med razgledovanjem naše hiše.
»Ne. Nismo še jedli. Ena od sester se je muhala in ni hotela na večerjo. Je pa potem ko smo vsi zaspali postavila jaslice in smreko!« ji povem in padeva v krohot. Greva do moje sobe, ki je zdaj že čisto pospravljena.
»Namesti se, jaz pa takoj pridem!« ji naročim in grem zbudit ostala, ki še spijo. Lara jih je prej na srečo spregledala.
»Hej! Lahko prosim vstanete in pripravite večerjo ker je Lara že tukaj!« jih milostljivo prosim. Zagledam nekaj dvignjenih palcev in se takoj poženem nazaj v svojo sobo. Zagledam Laro, kako brska po mojih predalih. Vse je že spet razmetano.
»Kaj počneš!?« se razjezim. Lara se hitro obrne in zapre predal.
»Em…«
»Lahko greš če mi ne zaupaš!« ji -glede na to kako sem jezen- mirno povem in pokažem na vrata. Dvigne eno obrv in se v petkah prebije mimo mene.
»Še žal ti bo.« reče in zaloputne z vhodnimi vrati.

Hoj.
To je prvi del moje nove zgodbe. zgodbe ne bom objavljala veliko bodo pa deli ZELO dolgi.
Upam, da vam je všeč. Če vam je jo lajkajte in kometirajte
Vse dobro v novem letu 2021.
Lp. Ilovecandy