Iiiiiiiiiiin...2. poglavje! osebno, menise zdi to precej slabo,ampak 3. je res dobro! častna! mogoče objavim danes, nevem. no ja, uživajte!





2. Poglavje
Duhovi preteklosti
Fred je bil edini, ki je Isobel poznal že preden je začela delati za FBI. Bil je najstarejši v ekipi (58 let) in ker je delal že najdlje, je bilo to razumljivo. Isobel je bila včasih tajnica, ki je delala v LAPD (Los Angeles Police Department). Med preiskovanjem primera je osumljenec vdrl v njihovo službo in Isobel jih je , tako imenovano, rešila. Takrat so jo povišali in ko je imela vse potrebne kvalifikacije, so jo zaposlili kot šefico v FBI. Zdaj je tam delala okoli 12 let, in vsi, vključno s Fredom, so jo spoštovali. Ampak on je vedel več o njej. In vedel je, da ko Isobel odide, brez da bi se po težkem primeru pogovorila s direktorjem po telefonu, to slab znak. Christopher in Alex sta odšla takoj za njo, zato jima ni imel priložnosti tega omeniti. Čeprav je Fred imel izkušnje, so stvari, ki jih ne moreš rešiti sam. In edina oseba v zgradbi je bila Tara, ki je pospravljala kabinet z mapami. Z Emily sta stavili na kamen škarje papir, in ona je izgubila. Nihče v FBI ni maral zlagati map tisočih primerov. Tara je bila vedno previdna, ampak zaradi primera je na letalu komaj spala. Zaradi neprevidnosti je prevrnila že natančno 4 kupe map, 2 zvitka podatkov in 3 slike. Med zlaganjem je- ups, spet je prevrgla mape. Prisegla si je, da bo jutri dokončala, se ulegla na kavč sredi čakalnice in zaspala. Zjutraj se je Alexander prestrašil, ko je s kavča videl viseti FBI značko. Stekel je tja in pripravil pištolo. Z močnim obratom se je skoraj zaletel v spečo Taro. Verjetno je bila preveč utrujena, da bi šla domov. Alex seje nasmehnil in jo nežno dregnil v ramo. »Tara, mislim, da si zaspala.« Tara je v trenutku vstala in začela paničariti. Alex jo je videl steči po desnem hodniku, potem pa je izginila iz njegovega vidnega polja. Pobral je svoj nahrbtnik in se odpravil v sobo za sestanke. Roxanne je že stala tam in pripravljala datoteke, ki jih mora odpreti na velikem zaslonu. Novi primeri so se kar vrstili, nekateri so prišli v roku dveh ur. Vsi v oddelku so imeli v omari zložene torbe napolnjene z oblačili, če so bili nepripravljeni na potovanje so jih lahko hitro vzeli in niso zapravljali časa s pakiranjem. Vrata so se zatresnila in Alex se je zdrznil. »TEGA. NE. SPRAŠUJ. VEČ« je Emily ledeno rekla Chrisu, ki je s prestrašenim izrazom na obrazu stal pred vrati. Roxanne je bila edina, ki je vedela kaj se dogaja. »Oooo, te je vprašal kaj je tvoj priimek?« je navdušeno rekla. Emily se je kislo nasmehnila ter pokimala. »Kaj pa je tako narobe s tem?« se je vmešal Alex. Emily ga je premerila in položila dokumente na mizo mizo. »Moja mama je ambasadorka. Ljudje jo zelo spoštujejo« Sedla je. »Vedno je bila dobra v pomaganju drugim, ampak mene je vedno samo popravljala in komentirala, kaj bi lahko izboljšala. Ko sem bila stara 18 sem šla od doma, in od takrat sem se z njo pogovarjala samo dvakrat. Mislim, kdo da človeku dve imeni?« Alex je pomislil. »Torej Leigh ni tvoj priimek, ampak drugo ime? Emily Leigh nekaj?« Roxanne je prikimala in se zasmejala. » Ne morem verjeti da ti je vzelo tako dolgo da to ugotoviš!« Takrat je prišla Tammy. »Kdo je ugotovil kaj?« je vprašala z zanimanjem. »Nič« je hitro odgovorila Emily. Tammy je skomignila z rameni in sedla. »Kje je Carterjeva?« je spet spregovoril Alex. »Baje da bo danes zamudila« je rekel Chris, še vedno prestrašen od Emilyine reakcije. Fred je prišel iz svoje pisarne, katere vrata so vodila točno v sobo za sestanke. Živahno jih je pozdravil in se jim pridružil. »Danes sem govorila s Spencerjem. Rekel je, da bo danes prišel na letalo malo pred vzletom. Ne vem kaj, samo nekaj mora urediti.« se je oglasila, Tara, ki se je pojavila od nikoder. Super moč teleportiranja, si je mislil Alex. Ko je bil Alex majhen, je oboževal stripe. Njegove sanje so bile, da bi se boril proti zlobnežem. V njegovi družini ni bilo prijetno. Njegov oče je pretepal njega in njegovo sestro. Vsega se je spominjal kot bi se zgodilo včeraj. Casey zakriči. Mama kliče policijo. On, ki se skrije pod posteljo. Spomine je potlačil nazaj, ko so se vrata odprla še zadnjič in je vstopila Isobel. Čim je prišla, je začela govoriti. »Okej, vsi, imamo nov primer. Pri tem rabim vso vašo pozornost, v nevarnosti so identitete naših zaposlenih, ki delajo pod krinko.« Roxanne je pritisnila gumb in na zaslonu se je pokazala slika moškega v 40, z rjavimi lasmi in brado. »To je Jason Doyle. Je naš agent in je štiri leta delal v New Yorku. Danes ob osmih ni prišel na delo v bar, v katerem poskuša ujeti preprodajalca drog…« naredila je kratek premor in Roxanne je še enkrat pritisnila gumb. Pokazali so se novi podatki in Isobel je nadaljevala »… Ian Gregg. Star je 36 in živi v New Yorku. Večkrat je bil aretiran zaradi nasilja in naročanja atentatov. Letos je prišel iz zapora, kjer je bil 9 let. Pred kratkim so našli človeka, ki je bil povezan z Greggom, mrtvega. Podatke dobite na letalu. Bellova, ti ostaneš tukaj.« Roxanne je prikimala in se lotila dela.