Stisnila sem zobe in s tresočimi nogami stopila na jutranje sonce. Ne pretiravam če vam rečem, da sem od vse te svetlobe skoraj oslepela.
Še zadnjič sem se ozrla k očetu, saj sem se zavedala da je to mogoče zadnjič ko ga vidim. Ta je jokal in mi mahal v slovo. Na hitro sem mu pomahala, nato pa se urno obrnila, saj bi prav kmalu tudi meni po licih začele teči solze.
Ugotovila sem da bom pogrešala prav vsako stvar mojega življenja, tudi mojo tečno sosedo ki mi je včasih pravila da zgledam kot krt na svetlobi. Ob tej misli sem se zasmejala in si predstavljala izraz na njenem obrazu, če bi me videla hoditi proti kočiji v katero sta vprežena dva krilata konja (pegaza).
Ko sem končno prispela do kočije, sem se znašla v najnelagodnejšem položaju v katerem se punca sploh lahko znajde. Vame ni strmel nihče drug kot Tarik sam. Seveda sem jaz umaknila pogled, toda njegovega sem na sebi čutila vse do Zeusovega prihoda. Ta nama je poklonil pet daril ki so jih vilinci izdelali iz tako imenovanih svetih materialov. Podaril nama je čarobno vodo ki je ob eni sami kaplici ozdravila še tako globoko rano, plašč nevidnosti, nekakšen boben ki je poklical na pomoč najbližjega pomočnika, vreča brez dna, ter zemljevid ki pokaže lokacije vseh odvratnih bitji ki se potikajo po svetu. Lahko vam povem da sem se v tistem trenutku počutila kot čarovnik Harry Potter o katerem sem brala ko sem bila le še majhna deklica. Včasih si želim da bi bilo moje življenje le zgodba in da bi jo lahko prenehal brati kadarkoli bi želela. Njegova zgodba( Harryeva) se je končala dokaj srečno. Zanima me če se bo tudi moja. Eden od Vilincev je pihnil v listu podoben inštrument, ki je oddajal nenavaden zvok. Tako to je to, sem si mislila.
Naj se začetek samomoreče misije prične.
No torej tukaj je zadnji del tega poglevja.
Nadaljvanje bom pisala po počitnicah.
Se opravičujem za zamudno oddajo tega dela.
Ostanite zdravi
Lp Malina