»Kaj delata tukaj?« sem stisnila skozi zobe.
»Sediva, pač, neumnica!«
Rawsa in Luciusa bi najraje klofnila. Taka bedakaaaa sta bila...Pogoltnila sem slino, ter nadaljevala pogovor (ki ni bil najlepši)
»Torej, čudaka, kaj delata danes?«
»Neumnica! Misliš, da nameravava dan preživeti s tabo? Motiš se, draga moja!«
»Hvala bogu, da se motim!«
Dregnila sem Lilliano, da sva se začeli obe smejati. Seveda sta Robaus in Lucius tako zavila z očmi, da so se jima videle le beločnice. Z Lillano sva ju gledali, nekaj časa ter ju preračunavali.
Odkar sem nazadnje videla Luciusa, je minilo eno leto. Zdaj je fant zgledal odraslejši in odgovornejši. Svetle lase je imel polizane nazaj, nekoliko daljše kot običajno, ter njegova bleda polt se je svetlikala v soju luči. Zgledal je kot srednjeveški vampir. Nato sem začela opazovati Rawsa.
Do ramen dolge lase je imel črne, ter vidno mastne. Njegove črne oči so se v soju svetilk svetlikale, ne prijazno temveč zlobno. Priprl je oči in se srepo zastrmel vame. Bil je lutkar, Lucius pa njegova lutka. Zgledalo je, da je Malfoy pripravljen narediti vse, da bi temu Spolzgadovcu ustregel. Nekaj pri tem je smrdelo. Lucius si po navadi ni dovolil svojega ponosa spustiti tako nizko, da bi mu nekdo govoril kaj mora storiti...
»Pozdravljeni učenci!«
Tisti debelušni Hudlagod je prišel v razred in se nasmehnil. Njgova pleša je bila zelo potna, njegovi sivi lasje pa čisto premočeni. Najbrž je tekel do sem.
»Danes se bomo samo spoznali...« je zasopihal Hudlagod.
Nekaj učencev je zanergalo, drugi so si oddahnili, da jim ne bo treba mešati že danes. Predstavili smo se, povedali v kateri dom spadamo, pa je minila cela ura!
Ko sva prišli ven, iz učilnice se je veliko učencev pritoževalo nad današnjo uro:
»Kako bedno!«
»Prav imaš!«
»Res je! Zakaj bi se rabili spoznavati?«
»Hah, ja!«
V prijetnem vzdušju so minile še naslednje ure, s prof. McHudduro, s Colibrijem in s učiteljico rastlinoslovja. Po končanem pouku, sva se s Lilliano še topleje oblekli, ter odšli na dvorišče. Seveda sva tam naleteli na Jamesa in Siriusa, ki sta se pogovarjala o današnjem pouku.
»Bilo je takoooo zakon...Hej...punci?« James je opazil Lilliane.
»Živjo James, to je Lilliane. Moja prijateljica.«
Lilliane sem porinila naprej, da se je rokovala tako s Siriusom, kot s Jamesom.
»Si že slišala za Petra Pettigrewa?« je vprašal James.
»Ne...Kdo je to? Še en Spolzgadovec?«
»Nasprotno! Griffondomovec je!« je vzkliknil Sirius.
»Seveda, kje je?«
»Te zanima kaaaj?«
je zategnil James, da sem ga na pol v šali napol zares boksnila v ramo. Pomenljivo sem ga pogledala, češ naj mi pove kdo je ta Pettigrew.
»To je en fant ki je podoben miši...« je rekel Sirius, nato pa utihnil.
»Samo to znata povedati? Vav, sta pa res vsevedna!« sem zavila z očmi.
»Vem, res sva pametna!« se je zarežal James.
”Pridi, greva tjale.« sem pomignila Lilliane.
Šli sva v kot, kjer je bilo malo študentov. Tisti, ki pa so bili tam so prebirali knjige. Kot je bil manj prijazen kot sem na začetku mislila. V njem je bilo temno in srhljivo. Sploh ne vem, kako so lahko tisti brali knjige, v takem čudnem kotu. Stene so bile kamnite, zato me je zabolel hrbet, ko sem se naslonila.
Ko sem ravno odprla usta, da bi zajavkala in rekla na greva na drugo mesto, je začel padati sneg. Debele snežinke so se oprijele moje bunde. A vseeno sem bila vesela letošnjega snega. Tam kjer živimo je snega malo in zapade na dve leti samo enkrat. Tukaj ga je očitno veliko. Skoraj sem se že nasmehnila Lilliane v veselju da pada sneg, sem ugotovila, da ona ni najbolj navdušena nad njim. Brisala si je mokre lise snega s bunde in nejevoljno jamrala. Jezno se je prestopala. Očitno jo je vse skupaj razburjalo na slab način.
»Greva notri?« je stisnila skozi zobe.
»Lahko greš ti. Jaz bom malo zunaj.«
Prikimala je, ter dodala da se ob osmih zvečer vidiva na večerji. Čim je izginila na hodniku, sem stekla k fantoma, ki sta si snežene kepe metala za vrat.
»Aaaah!« je kriknil Sirius, ko mu je James za celo pest snega porinil za vrat.
»Hej...Kako sta?«
zasmejala sem se, trenutek za tem pa zakričala. Sirius mi je stresel sneg na golo kožo. Seveda nihče ni mogel uiti naši nalezljivi igrivosti. V minuti smo se vsi, ki so še bili na dvorišču kepali in uganjali norčije.

Komaj sem pravočasno pritekla v Griffondomski stolp, ter si zamenjala mokro majico, kravato in pullover. Zdaj sem bila spet suha. Če bo čaj pri večerji, mi bo to pogrelo prste. Vseeno sem si prste pogrela že v topli vodi, ki sem jo spustila v umivalnik.

Pri večerji sva z Lilliane skupaj okušali nove in nove jedi. Vzela sem si piščančje bedrce, solato in še neko čudno brozgo. Vse je bilo podobno moji prvi večerji. Takrat sem se odločila, da je pravi čas, da ji (Lilliane) omenim, da sem ”brezkrvnež” kot pravita Raws in Lucius. Obrnila sem se k njej in začela:
»Lilliane...Jaz sem...«

Več izveste naslednjič! Lajkajte če vam je bilo všeč, pa tudi komentarjev bom vesela.
Ostanite zdravi in veseli še naprej. Uživajte v vikendu!
Lp,
P1