Hej hoj!
Odločial sem se da nadaljujem že zdavnaj pozabljeno zgodbo, upam, da se nekateri še spomnite, pri čem se je končalo...:wink:, no, naj vam olajšam razmišljanje hah <3
----
Prekopirala bom odlomek iz zadnjega dela, ok? To bo še najboljš, hah. Č epa boste hotl zvedet še več...kliknite na modro puščico zgoraj :grinning:
»Mogoče bi prosili Petra? Tista brezkrvnica ne bo nič naredila«
»Kaj pa vem...Pettigrevu ni pametno zaupati.«
»Jaz mu zaupam!«
»Saj to da je brezkrvna ni neka informacija...«
»Prav imaš!«
»Ja, pojdimo ven...«
-------
8. dellll Omgg, hvala vam, če bote prebrallll ljubčki ste Mwah
»Evans, sploh poslušaš?«
McHuddura mi je s palico pomahala pred nosom in me očitajoče pogledala. Že tako me ni marala zaradi včerajšnjega sarkazma, ker pa nisem sledila njeni učni uri je to najin odnos še poslabšalo.
»Sploh veš kaj delamo?«
»Mmmmh« sem zamrmrala. To naj bi pomenilo nekaj vmes med ”ja” in ”ne”. Ozrla sem se naokoli po razredu, da bi videla kaj pravzaprav delamo.
Pred seboj so učenci imeli velike, črne kotle. Nekateri so strmeli vame in prenehali s svojim početjem, drugi so še vedno mahali nad kotli in poskušali doseči neznano. Vsakič, ko se jim je ponesrečilo so zajamrali, uspelega primera pa pač nisem videla.
»Kotel poskušamo pomanjšati!« me je nadrla McHuddura in potrkala po kotlu: »Zdaj pa se znajdi sama!« Nato je odkorakala stran in začela komandirati Siriusa in Pettigrewa, ki sta se mučila in se napenjala v obraz, kot bi bilo izgovarjanje uroka nekaj najtežjega.
»Hmm...« odprla sem učbenik za spreminjanje oblike in iskala: »Pomanjševanje kotlov«
Pravega približka v celi uri nisem našla in se ga v resnici tudi nisem trudila najti. Po glavi mi je letel le James in loputa, v kateri so se včeraj pogovarjali Peter, Lilliane in Lucius.
»Danes po končanem pouku na dvorišču-loputa« sem napisala na košček papirja in ga porinila Jamesu v roko. Ta je sprva zardel, odprl papirček, ko pa je videl vsebino, mu je rdečica hipoma splahnela in pokazal je dvignjene palce: »Ja, se vidiva« mi je zašepetal na uho in odhitel po hodniku naprej.
Preostale ure so minile...Ja, ne hitro ampak po polžje počasi. Še obramba pred mračnimi silami je bila strašansko dolgočasna in se mi je zdelo, da se vleče še tri ure več kot bi se morala.
Moja nervoza je bila tako močna, da sem izgubila celo tek in sem se počutila, kot bi imela želodec prazen, a še vedno poln do konca. Čudno, a resnično.
Preostalo mi je le še, da odidem na dvorišče in še enkrat za vsak slučaj pregledam sneg okoli lopute. Če James še vedno ne bo prišel, bom pa šla v jedilnico in ga malo spodbodla naj pohiti.
»Tokrat se bo treba primerno obleči« sem zamomljala in se obrnila proti toku štidentov. S težavo sem se prerinila do stopnic, na katerih so posedali ali hodili le še osamljeni in zapuščeni učenci. V drugih okoliščinah bi sedla zraven njih in jih potolažila. No, pravzaprav bi bila v drugih okoliščinah na kosilu, zraven gore mesa in pečenega krompirja.
»Lepa roža« sem zasikala Debeli Gospe, ki se je premaknila in razkrila vhod v Griffindorsko dnevno sobo.
Ta je bila popolnoma prazna, le Jason in Amy sta sedela na kavču in se vsake toliko časa poljubila na lica ali objela le še tesneje. Zamrmrala sem nekaj podobnega: »Ugh, tale ljubezen ne bo trajala...« in stekla gor še preden bi Amy opazila kdo je to pripomnil.
Evo, ni ne vem kok dolgo ampak upam, da vam bo všeč. Jutr al pa pojutršnm pride nov del. Vsakega lajka in komentarja bom vesela. LYYYYYYY ljubčki moji LYYYYY :heartpulse::heartpulse::revolving_hearts:
P1, ki jo veseli, da ste prebrali do konca (če ste (:joy::wink:))