Ojla! Tukaj je nov del. Odločila sem se, da bo malce tudi zgodbe. Nekaj besedila bo tudi vmes, med slikami.

V ALBUMU
Ginnyijina obleka: https://pin.it/1fN57l2
Harryjeva obleka: https://pin.it/1jXe5yR
Hermionina in Loonina obleka: https://pin.it/3Shozjk
Ronova in Nevillova obleka: https://pin.it/3lx9qE5
Rože: https://pin.it/4liNZPe
Torta: https://pin.it/4iid4yF
Ginnyijina frizura: https://pin.it/6LwS5eX
(pripis pisateljice: vsa besedila SAMO V TEM DELU PA ŠE TO NE CELEM bodo napisana kot dramsko besedilo (npr. : Harry: blablablablabla.) Pa še nekaj: v vseh primerih, kjer piše Fred sem mislila George, ker se včasih zmotim)
Ginny: Harry, zate bova uporabila tisti urok, ki ga je na božičnem plesu uporabila Hermiona.
Harry: ok, ampak že zdaj povem. Ne bo delovalo.
Hermiona: bomo še videli.
Baloni: https://pin.it/6hsXk7m
Cvetni listki: https://pin.it/28wSWjd
Harry: ampak kdo bo metal listke? Mislim, Teddy nosi prstana... Jeffrey in Emily pa sta se komaj naučila hoditi. (Pripis pisateljice: pogosto bom samo pozabila, koliko bi morali biti stari in samo določila nekaj. Trenutno sta dvojčka eno leto stara, Teddy pa dve in pol)
Ginny: Harry, saj poroka še ni jutri. Do takrat se bosta že naučila hoditi.
Harry: ou.
Obleka za Teddyja: https://pin.it/4IhB8YO (samo fantovska obleka)
Obleka za Emily: https://pin.it/68KXtX7 (pripis pisateljice: Jeffrey bo imel enako obleko kot Teddy, pa še nekaj: ugotavljam, da delam temo te poroke nekaj med koralno in rose gold.)
*Naslednji dan*
GINNY
Ko pridem v dnevno sobo vidim Harryja, ki sedi na kavču in si žalostno podpira glavo. "Kaj je narobe?" Reče Ginny.
"Ugotavljal sem... Teden po poroki bo minilo drugo leto odkar... Odkar..." Solza mu je spolzela po licu. Vedela sem, kaj misli. Dve leti, odkar smo rešili Siriusa. In ta bo umrl. Sedla sem poleg njega in ga objela. Čez nekaj časa je k nama pritekel Teddy. Objel je Harryja, kolikor je mogel in rekel: "ne bodi žalosten Hally." (Pripis pisateljice: Hally= Harry). Harry se je nasmehnil in ga vzel v naročje. Jaz sem šla delat kosilo. Ko sem čez nekaj časa prinesla kosilo v dnevno sobo sem videla, kako se Harry igra s Teddyjem in ga ljubeče gleda. Delal je vse, kar je mogel, da bi imel Teddy boljše življenje od njega. Ko je bil na začetku Teddy pri nama smo ven, na sprehode hodili ponoči. Nihče ni vedel, da imava Teddyja. Malo po njegovem prvem rojstnem dnevu so izvedeli in začeli oba naju s Harryjem izpraševati za časopise. Harry jih je samo nagnal in rekel: "to se vas popolnoma nič ne tiče. To je še otrok in ne zasluži si, da bi ga ves čas vsi obletavali zato, ker so mu umrli starši in sedaj živi pri nama. Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič prišel na Bradavičarko. Vsi so ali strmeli vame ali pa si nekaj šepetali. In ne, ni bilo prijetno. Vsak otrok, ne glede na to, v kateri družini odrašča si zasluži normalno otroštvo. Ne mislite, da bom mirno stal, če boste hodili okoli njega. Če moje otroštvo ni bilo normalno bom naredil vse, kar je v moji moči, da bo njegovo. In to NE vsebuje milijonov novinarjev, ki ga na vsakem koraku obletavajo." Takrat sem bila tako ponosna nanj. Nikoli ni govoril o svojem otroštvu. Niti o Dursleyih. Potem sem šla v posteljo in malo brala. Čez nekaj časa je prišel Harry. Videlo se mu je, da je jokal. "Bilo je... Grozljivo. Ampak sem se navadil." Najprej sem bila zmedena. Nisem vedela, o čem govori. Potem sem ugotovila. Govoril je o Dursleyih. "Za njih sem bil jaz služabnik. Nikoli mi ni bilo jasno, kaj sem zares. Vedel sem samo, da imam vsako noč more o zeleni svetlobi, krikih in občasno motorju. Nisem videl slik svojih staršev, niti njunih imen nisem vedel. Samo to, da sta umrla. Ko je prišel Hagrid... Nisem vedel, kako naj odreagiram. Bil sem srečen. Ter hkrati jezen. Ne na Durseye, ne na Dumbledorja, ki mi ni povedal, temveč nase. Nase, ker sem preživel. Če ne bi... Bi lahko še vedno bil s starši in ne bi rabil skozi vse to. Na Bradavičarki mi ni bilo nič jasno. Imel sem Rona in Hermiono, ki sta mi stala ob strani ampak me nista vedno razumela, ter sta imela pogosto preveč dela z njunimi prepiri. Dokler nisem šel v šolo je bilo še v redu, mislil sem, da vedno najmlajši v družini pospravlja in sem pač potrpel. V šoli me nihče ni maral, ker so se bali Dudleya..." Vedela sem, da je bilo Harryjevo otroštvo slabo, ampak to je bilo tako grozno, da nisem vedela, kako je preživel. Doma se je moral boriti s tem, na Bradavičarki ni niti eno leto imel miru...