Sedim za mizo in pregedujem opise prič in osumljencev. Na srečo jih je McQueen že razvrstil po času prihoda in odhoda s kraja prizorišča. Presneto veliko ljudi se je prejšnje jutro zadrževalo v okolici banke. Pa saj jih je vedno veliko ... Wilson Quarter Bank (ali krajše WQB) (Banka Wilsoneve četrti (ali krajše BWČ)) je blizu najprometnejše ceste, ki poteka skozi naš predel mesta. Še eno pričo prestavim na kup nesumljivih oseb, ki se vsako minuto poveča. S kupa še nepregledanih osumljencev vzamem novo mapo in jo odprem. Pogled mi zamrzne na rdečelasi mladenki. Skozi možgane mi šine kot meč oster spomin na nočne sanje. Stresem z glavo. Moram se osredotočiti. Odmislim podobo moje morebitne ... NE! Ne, ne in ne! Moja mama je mrtva! Ob živce me spravljajo lastne misli. Zazrem se v podobo na sliki posneti na policijski postaji in poskušam ne misliti na podobo druge rdečelaske iz spomina / sanj (pa smo spet na tem: sanje so, ne spomini!).
McQueen opazi, da nekam dolgo opazujem fotografijo. "Je vse v redu?"
"Ja ... ja," zamomljam. "Samo na nekoga me je spominja ... Najbrž sem koga podobnega videla v kakšni trgovini ..." Zaprem mapo in jo postavim na desni kup nesumljivih oseb. "Pa saj so vse rdečelaske iste," bleknem, ker ne vem kaj naj rečem.
S kotičkom očesa opazim, kako se policist zamišljeno zazre v talni vzorec. Čez dolgo sekundo spregovori: "Noben ni isti, kvečemu enak. Med ljudmi so vedno podobnosti in razlike, le opaziš jih včasih ne ..."
Pokimam in se navznoter nasmehnem njegovi modrosti.

*

"Eden manjka," rečem med ponovnim pregledovanjem map.
Kriminalist dvigne pogled iza računalnika.
"Brezdomec," rečem, kot da to vse pojasni.
"Brezdomec?" ponovi.
"Ja, brezdomec. Videla sem ga med bančnim poslopjem in stojnico s prestami. Izginil je malo pred prvim strelom."
Naguba čelo: "Verjetno nima smisla, da te vprašam, če si prepričana, kajne?" Ne čaka na odgovor, vendar med dolgim izdihom nadaljuje: "Preveril bom posnetke varnostnih kamer."
Pokimam in nadaljujem z brskanjem po šumečih šopih papirja. Ostalo mi je pet glavnih osumljencev: Salvador McEfferty (bogat poslovnež elektronskih naprav), Samantha Goldengate (žena Salvadorja McEffertyja), Phoebe Halliwell (mlada novinarka), James Kelly (odgovorni na gradbišču za veleblagovnico) in Norman Clarke (župnik). Vsi od njih so trdijo, da so kraj prizorišča zapustili 3/4 do pol ure pred ropom, vendar se vseh spomnim še petnajst minut pred prvim strelom. Roparji so (po policiskih ocenah) začeti s svojo t.i. operacijo približno pet minut pred pobegom. Tako gledano, bi se osumljeni lahko razgledali, preverili, ali je zrak čist, zavili v stransko ulico in se pridružili ostalim članom tolpe pri vdrtju. Ali pa so le skrbeli, da policija ni v bližini? Kakorkoli, tudi če bi govorili resnico, je zelo malo verjetno, da bi se pet od triinosemdesetih zmotilo za trideset do petnajst minut. Vsaj tako je rekel McQueen, meni se to zdi popolnoma verjetno. Ampak on je kriminalist, tako da ima izkušnje in zagotovo ve, kaj dela ... Upam ... Ne vem zakaj, vendar ne daje mi občutek, da pred mano stoji policist z izkušeno in uspešno kariero. Morda pa je ravno to njegova krinka, da zmede osumljence. Ozrem se še proti eni čisto tanki mapi. V krog sumljivih osumljencev bi lahko vključila še nekoga: Johnathan Brooks (stari temnopolti knjižničar), vendar je (vsaj tako piše v mapi) zaradi svoje visoke starosti nekoliko manj zanesliv vir. Pod opombo je na majhno nakracano 'demenca?' ali nekaj takega. Zamislim se. Morda ga bom še vseeno dodala na kup sumljivih osumljencev. Samo za vsak primer. Hm... morda bi bilo bolje, da bi ta krog poimenovala KSO (krog sumljivih osumljencev). Sliši se bolj ... profesionalo? Ja, profesionalno.
"Imam ga," me iz razmišljanja prebudi kriminalist.
Stopim preko dnevne sobe in se zazrem v računalniški zaslon. Med ostalimi slikami na za sekundo opazim obdelano sliko registerste tablice. Čisto taka je, kot se spomnim. Klikne na enega od videoposnetkov, da se pojavi čez cel zaslon, ga poveča in izostri. Posnetek je s kamere iz zanemarjenega lokala. Z očmi spremljam brezdomca, kako se nekoliko nagne naprej in s sklonjeno glavo napoti v stransko ulico. Niti malo sumljivo se ne vede, pa še ulica v katero je zavil vodi stran od banke do parka, ki je znan po ljudeh kot je on. V grlu mi nastane vozel. Park, ki je znan po ljudeh, kot sem 'jaz'. Zadnja beseda se izriše v zraku in megleno obvisi. Nič ne reče, le je tam in me opozarja, da se nisem nič spremenila.
"Kamere v banki so bile seveda izklopljene, to je najboljši posnetek, ki ga imam. Tvojega brezdomeca lahko izključiva iz glavnega kroga osumljencev."
Pokimam. Vendar nekaj me še vedno moti na tem brezdomcu ...

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Živjo!
No, pa je tu 9. del. Ker smo šli v šolo, nisem imela časa za pisanje, pa tudi če sem ga imela, sem ga raje porabila za učenje ... Kot ste opazili, sem (končno) uporabila predloge za imena. Po koncu vsake naslednje objave bom dodala seznam imen, da boste lažje spremljali, kdo je kdo.
Ko sem šla večkrat čez zgodbo, sem ugotovila, da se zelo ponavljam (osumljenci, krog sumljivih osumljencev, rdečelaska ...), ampak ne najdem / ne poznam nobenih sopomenk. Ima kdo kakšen predlog, da to izboljšam?

Lepo se imejte in preživite čim bolj pisano veliko noč!


P.S.: Če imate slučajno preveč časa in ne veste kaj bi zdaj počeli, vam predlagam, da preberete objavo od Šubi Dubi-ja Zakleto mesto.:night_with_stars::crescent_moon::clapper: (link: https://www.pil.si/pisalnica/objava/zakleto-mesto ) Jaz sem jo prebrala včeraj in mi je zelooo všeč. Sicer je malo kratka, vendar vam povem, da je začetek TOP! Priporočam :smile: