Pisalnica - Jaz, čudakinja in pol #42

Hey!
Končno objavljam nov del....upam da vam bo všeč! Poskusila bom objavlajti pogosteje... Se sploh še spomnite zgodbe? :laughing:
***
"Danes odpotujemo!" Hayle pridervi v sobo in me začne nezemlejsko stresati za ramena. "Ja. Vem. Ampak, URA JE PET ZJUTRAJ IN JAZ NISEM JUTRANJI TIP ČLOVEKA!!!!" ji zgroženo vržem v obraz in se odkotalim na drugi bok. "Anastazia....ob sedmih smo zmenjeni, ti pa nikakor ne boš urejena, če ne vstaneš zdaj!" poznavalasko se nasmehne in zvleče iz udobne postelje.
"Ugh, ja,ja prav imaš. Ampak mi boš častila palačinke." namenim ji strog pogled in se kot duh (izjemno ogaben duh) zvlečem v kopalnico. Hitro si mrzlo vodo pljusknem v obraz in se zagledam v svoj nagravžen obraz. Moje zelene oči so obkrožene z OGROMNIMI črnimi kolobarji (nemorete mi zameriti, VSTALA SEM OB PETIH!) in po licih imam posute nežne pegice KI SE JIH NIKAKOR NE DA PREKRITI (malce sem razburjena...se vam iskreno opravičujem.). "Te počakam dol...drugače bom tičala tu še naslednjih nekaj tisočletji." Hayle zapre vrata in jaz bi se najraje spet zavlekla v moj bunker, ko se spomnim, da ima Hayle prav. Res mi ne bo uspelo priti na podzemno železnico, če se zdaj zavijem nazaj v mehko odejo.

Končno oblečena in počesana (kar ne pomeni, da zdaj moji lasje zgledajo kaj manj ogabno, razen, če me recimo gledaš iz lune) zdrvim po stopnicah navzdol in priletim v jedilnico. "Uh si se še danes prikazala." Hayle mi odmakne stol in se skloni bližje k meni. "Na letalu ti pokažem kaj mi je Max dal za spomin..."
"Se ne bosta več videla? Saj to ni le poletna romanca Hayle! Ne more biti med vama že kar konec..." ji razburejno začnem dopovedovati. "Nevem no...nič nisva govorila o tem kljub temu pa vidva živita v Kaliforniji jaz pa v Angliji. Nismo ravno sosedi, veš?" "TAKOJ ZDAJ POJDI DO NJEGA IN ZAČNITA GOVORITI!" (Jap, moja razburejnost je nazaj.) "Okej, okej, umiri se ženska..." Hayle si popravi njene sijoče ravne svetle lase in se odpravi proti dvigalu.

"Hoj Harrisonova!" me pozdravi še predobro znan glas. "NE kliči me Harrisonova." stisnem se k Thomasu, ki se zdaj samo muza in med prsti zavija moje rdeče kodre. "Se bomo še letos vkrcali na vlak?" Hayle začne nestrpno cepetati s stopali po umazanem asfaltu. "Ali boš ti še letos nehala biti taka tečka?" ji Thomas v smehu odvrne z vprašanjem. Jaz zavijem z očmi in sledim Hayle na podzemni vlak. Vsedemo se na sivo gladko klop nasproti ženski ki bulji v telefon in se začnemo pogovarjati v vsakodnevnih stvareh, ki jih nebom omenjala, ker boste zaspali. "Thomas kdaj imamo let?" ko Hayle in Thomas končata z zbadanjem (tudi to sta počela skozi polurno vožnjo) vprašam svojega fanta. "Ob desetih....na letališču nas bosta že pričakala tisto dekle in njen varnostnik." pobuljim in Thomas hitro začne razlagati naprej. "Po mojih izračunih bomo na Dunaju okoli dveh popoldan. Nastanili se bomo v eni od vil, ki si jih lastijo ljudje, ki mi organizirajo koncerte. Vlak se končno ustavi. Hitto se poženemo skozi vrata, saj je na vlaku toliko ljudi, da bi se po možnosti znašli na drugem koncu podzemne.

Ko se končno znajdemo na ogromnem letališču takoj pobuljim v dekle moje starosti. Njeni svetleči črni lasje so speti v mlahavo ribjo kost oblečena pa je v lepo spomladansko obleko, ki ji sega do kolen. "Tisto tam je Zoe, to pa njen varnostnik." zdrdra Thomas in se nameni proti dekletu. Zoe mu takoj skoči v naročje in z glasnim krikom "TOMČI" spodi vsa živa bitja v okolju enega kilometra. "Tu bodo še problemi...." zamrma Hayle in me povleče do sladke Zoe, ki NI sladka.
***