Hello! Kako ste? Danes je prišel čas aa nov del :stuck_out_tongue_closed_eyes:. Upam, da vam bo všeč pa vesela bom kakšnega komentarja!

Danes pridem v šolo prepozno, a imam dober razlog. Lukas mi je v lase, ko sem spala zalepil čugumije zato sem si jih 1 uro odstranjevala, 2 uri pa se drla na Lukasa. No, to ta drugo bi lahko zadržala zase… Mrs.Rat (ja vem, smešno. Prvi dan, ko nas je poučevala je na tablo zapisala svoje ime in priimek in komaj sem se zadržala, da se nisem zasmejala.) me pogleda s strogim pogledom zato se s sklonjeno glavo vsedem se za svojo klop polepljeno z zvečilkami (ki niso moje!). “Anastazia, ker si SPET zamudila, ti bom jaz določila par za seminarsko nalogo.” je rekla. Molila sem, da mi ne bo dala moje sovražnice. In veste kaj se je zgodilo? No, povedala vam bom. Dala mi je Jane! Najzlobnejšo, najpopularnejšo, najprivlačnejšo punco v razredu! Ima dolge črne lase, malce temnejšo polt in POPOLNO postavo. Na pogled izgleda prijazna, a je ZLOBNA. Nisem čisto prepričana ali sploh pozna kakšno prijazno besedo. No, vsaj meni je ni še namenila. Besna, na ves svet se presedem k Jane in jo smrtonosno pogledam. Tudi ona ni izgledala ravno navdušena in stavim, da v glavi že kuje načrt kako me osramotiti brez, da bi ona izpadla krivo.

Ko zazvoni se sama odpravim, do polne jedilnice. Vzamem makarone in paradižnikovo omako. (Slaba ideja). Za pijačo naročim pomarančni sok (še ena od mojih groznih idej). Ko tako stopam do mize za enega, sanjarim in (najbrž veste kaj sledi) padem. V jedilnici se vsi smejijo ter vzklikajo:”BRAVO!” Osramočena stečem iz jedilnice in SPET padem. “Ta dan ne bi mogel biti slabši.” bi rekla, če ne bi bila že taka strokovnakinja v nesreči, da enostavno vem, da se bo zgodilo še vsaj 10 slabih stvari. Pred mojo sivo omarico si moje oranžkaste neukrotljive lase spnem v čop. Grem do ženskega stranišča, kjer se bom v miru razjokala in predelala mojo sramoto. Zamislite si, kako se počutite, ko želite povedati svoji simpatiji kaj čutite. Sto procentno ste prepričani, da ona čuti enako in, ko ji poveste se vam ona predvsemi začne posmehovati. Ni ravno prijetno kajne? Tako se jaz počutim vsak dan. Zdaj sem tega že navajena in mi je ta občutek, kot vi občutite dolgčas. Maxa že dolgo nisem videla in mislim, da ga po tem kar se je zgodilo niti ne želim. A meni se želje NIKOLI ne uresničijo. Ko se ravno odpravljam domov me pred šolo pričaka Max. Vidim, da ga je sram in hitro si začnem zmišljevati izgovore zakaj ne morem ostati. Na misel mi pride nekaj bednih:”dobila sem artritis, moj dom so napadli ščurki…”uglavnem taki, ki jim nihče ne bo verjel. Niti fant, ki pri 14 letih ne ve kaj je vložek. Ko pridem do njega, se mi glava sprazni. Njegove oči so tako modre, da bi se lahko utopila v njih in tako srčkano je,da si ne zna zavezati kravate! Začnem se praskati kot zmešana, zato izgledam kot opica, ki ima alergijo pri kateri te vse srbi, po domače ne zgleda niti najmanj privlačno. Max se v zadregi nasmehne in me pogleda naravnost v oči. Pred mojimi očmi pa so samo tiste jamice v licih, ki bi jih najraje vzel in jih pospravil v žep. Prime me za roko in MOGOČE bi se spet zgodilo tisto, kar si vse punce želijo, ko vidijo takega fanta, a jaz sem spet vse pokvarila. Zbežala sem. Dobesedno stekla sem PROTI ŠOLI in se šele nato spomnila, da moram iti v drugo smer. Zato sem morala še enkrat mimo Maxa. Ja, vem ni mi pomoči!

Ta dan bo dober. Veste kako to vem? Ni me zbudilo fušanje, ki se sliši kot zvok kosilnice pomešan z vreščečo srako, temveč samo vreščeča sraka. (Glejte, napredujem počasi). Moji copati niso bili zalepljeni na tla, in v laseh nisem imela čigumijev. Prejšni večer sem si nastavila opomnik, da je jutri torek, ter budilko. Do zdaj gre vse uredu! Samo paziti moram, da ne zgrmim po stopnicah ali se pozabim preobleči. Cela vesela vstanem in si prvič odkar uporabljam MakeUp porabim zanj samo 1 uro in ne 1 uro in pol! Za zajtrk pojem kosmiče z mlekom ter PRAVOČASNO PRIDEM NA AVTOBUS! Voznik me čudno pogleda in točno vem kaj ta pogled govori:”Kako si lahko prišla pravočasno? Ali si to res ti?”
Ko pridem do šole tam stoji Max. “Saj sem vedela, da jaz NIKOLI ne bom imela normalnega dne!”pomislim. “Hej”me plaho ogovori. Nasmehnem se mu in molim, da ne bo omenil najinega prejšnega srečanja. “Bi šla danes popoldne v kino?”me naravnost vpraša. Pokimam mu in v glavi mi odzvanja:”To! Odreagirala si normalno! Bravo ti!” Max me čudno pogleda in takoj vem, da sem to rekla na glas. Odmahnem z roko in skupaj greva v šolo. Takoj stečem v žensko stranišče ter se sprašujem:”Ali me je povabil na zmenek? Ne, zagotovo greva samo kot prijatelja. Ampak kaj pa če ne? Oh, daj no ne bodi neumna. Definitivno mu nisi všeč.” Tako se še nekaj časa pričkam sama s sabo, ko se spomnim, da nimam kaj za preobleči. Panična stečem iz razreda, ko se spomnim prvega pravila:

1. ČE SI TAK ŠTOR KOT ANASTAZIA NIKOLI NE TEČI, KER BOŠ ZAGOTOVO PADEL/PADLA, ZALETEL V RAVNATELJA/RAVNATELJICO ALI KAJ PODOBNEGA

Upočasnim. Zdaj hodim in nič se mi ni še zgodilo.
Ko pridem domov me na mizi pričaka listek. Na njem piše:”Anastazia,spomniti te moram, da danes s očkom peljeva tvojo starejšo sestro na koncert od tiste skupine…no, saj je vseeno uglavnem ne bo nas doma, zato ti pazi na Lukasa.

Ojoj! Danes sem zmenjena tudi z Maxsom! No, ubistvu je to nekako dobro, ker potem ne bo neprijetno, če to ni zmenek,a,če je potem pa sem zasrala...