»Ni bilo pomembno. Do zdaj ko sem ugotovila, da si mu všeč! On sploh ni tvojega tipa. Kaj je veliko bolj tvojega tipa kot on!« reče razburjeno in strese glavo, kakor, da bi se želela otresti teh groznih misli.
»Saj je v redu. Razumem. Em… Zala… nekaj ti moram povedat… no jaz imam… em… ne morem ti še povedat.« se odločim.
»Kaj? Kaj imaš? Daj no… saj ne more biti tako hudo.« me poizkusi prepričati, da ji povem.
»Ne. Še sama ne vem če to res imam. Ni še čisto potrjeno.« rečem in vprašam. »Greva nazaj?«
»Ne. Vsaj ne dokler mi ne poveš kaj imaš!« je odločna.
»Ne morem ti povedat! Zakaj ne razumeš?« zavpijem in stečem nazaj domov. Pogledam nazaj. Zala stoji kot pribita in me gleda. Gleda me kako bežim. Rada bi slišala njen utrip. Rada bi vedela ali je razburjena ali je moj izbruh preživela. Rada bi! Ko pridem domov grem v svojo sobo. V njej sedi Kaj in me gleda.
»Lahko prosim greš ven?« ga vprašam in on odkima.
»Povej mi kaj je in potem lahko grem ven.« odločno reče.
»Prosim!« zavpijem še nanj a se niti ne zgane.
»Ne bom pomežiknil dokler mi ne poveš.« reče in me še naprej gleda brez da bi pomežiknil.
»Ne bo ti uspelo.« rečem.
»Ali pač. V tem bi te lahko premagal. Samo povej!« sili vame. Vstanem s postelje in stopim do njega.
»Takoj ven!« zavpijem in on pomežikne.
»Ja! Zmagala sem!« rečem.
»Hej! Ni pravično! To je proti pravilom.« reče poraženo.
»Kaj? Nisem vedela, da za to igro obstajajo pravila.« rečem.
»Nikamor ne grem dokler mi ne poveš kaj je.« reče glasno in odločno. Grem do vrat in jih zaklenem.
»Prav. Ampak samo če mi potem nehaš težit!« rečem. »In… moral mi boš povedati kako dobro mi gre z violino.«
»Prav.« reče in z stiskom roke skleneva pakt.
»No. Stvar je taka. Prvo kot prvo. Ti boš prva oseba, ki ji bom to povedala razen seveda moja družina, in zdravniki, ki so to izvedeli prej kot jaz. No jaz imam…

Hoj!
Vem, da je bil ta del malo kratek je pa vsaj bil! haha
No. Upam, da vam je bilo všeč.
Lp. Ilovecandy
P.S.: Ali tudi pri vas sneži?