Poslušam. Pomignem Kaju naj pride za mano in se čisto počasi odpravim nazaj noter. V sobi še dolgo sedim na postelji. Kaja še vedno ni, zato počasi zaspim.
Zbudi me glasno trkanje na vrata. Počasi vstanem in se po škripajočih tleh odpravim do vrat. Počasi jih odprem. Pred njimi stoji maj in se čoha po glavi.
»Kaj je?« zaspano vprašam.
»Nič razen tega, da smo že vsi umiti in bi radi šli spat.« pove Maj. »Aja. Tudi to je, da imaš raka.« reče in se prerine skozi vrata do postelje. V sobo vstopi tudi Kaj in me gleda iz čistega kotička očesa. Namenim mu pogled: tole-boš-še-plačal. Za njim v sobo čisto počasi vstopi Zala. Nič ne reče. Samo gre mimo mene, me gleda in zmajuje z glavo. Odidem iz sobe. Vzamem puhasto jopico in kapo. Obujem skibucke in se odpravim ven. Na sneg. Prelepo je. Iztegnem roke ter se vrtim. Pogledam proti nebu. Na tisoče snežink pada name. Neham se vrteti. Počutim se svobodno. Tako se nisem počutila še nikoli.
»Oprosti.« potrt glas uniči moj trenutek svobode. Za mano stoji Kaj.
»Kaj počneš tu? Vedno prideš, ko sem nekje sama in mi uničiš trenutek!« zavpijem. Najbrž ste že ugotovili, da se zelo hitro razjezim.
»Nisi mi rekla, da ne smem nikomur povedati!« zavpije nazaj.
»Ni logično? Če sem že tebi komaj zaupala to pa še to je bilo samo zato, da bi zaprl svoja velika usta!« zavpijem na vse grlo. Spet začutim občutek svobode. Stečem stran od njega. Razprem roke ter zaprem oči. Še vedno tečem. Moj občutek svobode postaja vedno bolj močen. Tečem še naslednjih 15 minut. Oči imam že odprte, a roke… …niso se mi premaknile. Slišim bitje svojega srca. Ustavim se. Zadihana sem. Vrnem se domov in zasopla zaspim.
Ko se zbudim še vsi spijo.
Želim se pogovoriti z vsemi. Odločim se za prvega, ki bo deležen moje pridige. Zalo čisto počasi, tiho in nežno potrepljam po rami.
»Sovražim cel svet in s tem verjetno mislim tudi tebe.« reče v spanju.
»Zbudi se!« rečem tiho. Počasi odpre oči. »Uredi se in pridi ven na sprehod, da ti vse razložim.« ji naročim.
»Prvo kot prvo, spala bom naprej, drugo kot drugo, nimaš mi česa razlagati. Vse razumem. In še tretjič, nimaš mi za ukazovati kaj naj počnem.« reče. To me zelo prizadene.
»Prav. Kakor hočeš.« rečem. Iz omare potegnem črn nahrbtnik in vanj vržem denarnico in telefon. Hitro stečem iz hiše (seveda, ko se uredim).


Hej!
Tu je že 7 del moje zgodbe! Ne morem verjet! Saj to je neverjetno!
Kaj mislite, da se bo zgodilo naprej?
Mislite, da bosta Maj in Lili skupaj?
Če želite lahko date linke, kako si v drugače predstavljatete osebe.
Lp. Ilovecandy