Tečem po starih mestnih ulicah in se prestrašeno oziram čez ramo, če mi policisti še vedno sledijo. Prestrašeno se začnem ustavljati in še vedno gledam čez ramo. Oddih mi je prav prišel! Končno malo miru in manj strahu. Strah me je stiskal od glave do pet. Dihanje se še ni ustavilo, ampak se je razširilo v kašelj in ta v vrtoglavico. Vrtoglavica me je premagala in me vrgla vso nemočno na tla. Mišice mi niso hotele pomagati, glava mi ni hotela delovati. Preprosto sem zaspala. Zadnje, kar sem slišala so bili zvoki siren, nisem bila prepričana katere vrste vozila so jih spuščala. Vedela sem, da sem v težavah, hudih težavah, a ni sem mogla nič drugega kot sedeti na trdnih betonskih tlakovcih, ki so zapuščeni stali v predelu mačjih domov. Obupala sem prehitro je bila moja zadnja misel pred spancem. Zbudilo me je petelinje kavsanje po mojem levem licu. V hipu sem odskočila v zrak in se zasmejala. V ozadju sem slišala glas, ki je smehlaje rekel: "Hitra budnica, kaj?" Temu je sledil smeh. Brez, da bi se obrnila sem mu zabrusila na nekako prijazen način: "Jaz jo vsaj znam uporabljati v prvem poskusu!" Slišal se je glasen smeh in glasen strinjajoč "Ja." Po minutki ali dveh tišine sem se obrnila proti glasu, ki je prej govoril. Videla sem, da je glas še, kar na videz privlačna oseba. Z obrazom sem mu pokazala, da želim izvedeti kdo je. On je pokimal in mi pokazal slamnati klobuk. Sklepala sem,da mi želi povedati, da je kmet.