*b*NOVICA! NOVIC NI!*b**i*1.del*i*
Sedim pred televizorjem in namesto običajnih novic vidim črnino, najprej pomislim, da pač daljinec ne dela ampak ne, več kot očitno je trapast TV zmožen prenašati neumno oddajo o golobjih dronih in nepotrebnemu filmu o trapastih bumbarijh ampak ne dejansko potrebnih novic. Vstanem in močno udarim kšihto, ki se ne odzove, nič nada. Mogoče pa je kriva ta trapasta kšihta, pograbim telefon in hitro odprem spletno stran, ter najdem poročila in tam je ista temna tvar, že hočem zagnati telefon v steno kamor spada, ko se v glavi posveti miniskulna lučka, še preden bi ugasnila hitro pokličem sodelavko. Ona pa v odgovor natrese par nepovezanih puhlic, o tem, da se bo uredilo. Ja uredilo se bo, kaj pa je ona glavni štab televizijcev, glavni električar v državi, kaj si sploh misli, da je in, in… spet dvignem glavo, da bi ponovno udrila to prekleto neumno kšihto, ki ne more prenašati trapastih novic in pokličem to, trapasto sodelavko z njenimi praznimi obljubami, ko na svojem predpasniku opazim sledi moke. Ustavim se, pa saj ne bom ponovila iste napake, ne, ne in ne. Globoko vdihnem in zaprem oči, ne morem jo nadreti že drugič, ker tokrat ni prav nič kriva. Takrat je mogoče bila malo, ker ni jemala resno, da tisti trapast klicatelj stvar rabi zdaj in bo nadiral mene ne nje. Ona pa nič, samo nalahno se je smejčkala in delala lepo počasi naprej, grozno sem jo nadrla in se potem cel da počutila prav bedno, tako zelo, da sem ji spekla piškote. Zdelo se je, da jih je bila vesela in tudi govori z mano normalno. Izdihnem in zaprem oči, jutri bom pogledala novice in še jutrišnje novice, da tako bom naredila, zdaj bom pa otrkala predpasnik in ne bom ve mislila na to trapasto, prekleto, neumno z soljo posuto… Otrkati moram predpasnik si rečem in zlikati svojo rožnato srajco, da to moram narediti.
Naslednji dan sedim za mizo in urejam zapiske iz telefonskega pogovora, ko v kotičku očesa zagledam sodelavko, ki sem jo včeraj hotela nadreti, pravzaprav bi jo morala tudi zdaj glede na to, da nosi črtasto črno-rumeno majico in rumen rekeljc in ne srajce.
,, No samo, da veste moja soseda se je šla včeraj svoje, mmm, čajanke, zato ni bilo novic, informacija pač.,, zaslišim glas, ki me spravi iz moje jeze na njeno garderobo.
Še preden bi ji lahko odgovorila in vprašala, kakšne čajanke gosti njena soseda, da so pomembnejše od presnetih novic, je ona že na drugi strani pisarne. No, ja to vsaj pojasni njeno govoričenje o urejanju stvari. Tedaj pa spet zazvoni telefon in moram se posvetiti klicu.
Zvečer se udobno namestim v svoj pastelno rožnat naslonjač in prižgem televizijo, a glej si to čudo poročil ni. Usta mi skoraj padejo na tla ampak hitro pograbim telefon in res tudi tam, ne delajo. Se gre sodelavkina trapasta soseda spet čajanke v prime terminu?! Odločno zagrabim telefon in jo pokličem, pa kaj se to pravi ne more držati svoje trapaste sosede doma ali kaj?!
,,Spet čajanke domnevam!,, rečem z najbolj strupenim glasom, kar ga premorem.
,,Žal se tokrat motite, nobenih čajank, moja soseda ne gosti.,, slišim njen nadležno umirjeni glas.
,,Kako pa pojasnite novice, a, ni jih, ni jih slišite!,, zarenčim v slušalko, zaslišim pa neko šarjenje in nedoločen zvok.
,, Ne vem o čem govorite, meni čisto delajo.,, zaslišim iz slušalke in nenadoma čutim, da bom to klicanje obžalovala, hitro se opravičim in prekinem klic, pogled pa se mi ustavi na televizorju.
:anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right:
Upam, da Vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je prav tako dobrodošla.:sparkling_heart: