*b*VRAČANJE*b**i*1.del*i*
Mrzel jutranji zrak mi polni pljuča, ko tečem po peščeni poti med sivimi bloki. Večina ljudi se še ni zbudila razen sociopatskega cucka, ki tiho civili in sosedi s svojimi golobi stavim, da so tu, da ali vohunijo za mano ali pa so zaposleni pri SOVA mogoče še huje CIA. Vidim, da golobi delajo svoje kroge jaz pa poskušam dokončati svojega, če bodo čevlji zdržali po vsem preganjanju zaradi bombe, ki to ni bila so še v slabšem stanju kot prej. Saj bi vzela svoje nove, ki so res lepi ampak mi jih je škoda poleg tega sem se z njimi morala pohvaliti sodelavkam, ampak le z njimi ne z zgodbo. Bile so skoraj tako zelene, kot čevlji, moje noge in roke pa so dobile njihovo rumeno barvo, upam, da jo bodo kmalu izgubile, ker ne morem hoditi naokoli v trenirki cel čas. Mislim saj je barvno koordinirana ampak se preprosto kurim v njej. Šele zdaj opazim, da sem se zatopljena v razmišljanje znašla pred novogradnjo, oziroma tam je bila novogradnja za novi blok. Zdaj tam stoji nekakšna hiša z verando, ki jo pokrivajo očitno majavi stebri. Ustavim se prisegla bi, da so tukaj gradili blok ne fensi hiške, ker kdorkoli bi si jo lahko zgradil ne bi hotel živet tukaj. Slab izkoristek prostora je, neodločeno se ustavim pred njo, je mogoče montažna. Ali pa je ilegalna gradnja, kar ni dobro, mar si niso mogli izmisliti česa bolj izbranega in oddaljenega.
,,V kaj pa ti bulš,, zaslišim in se ozrem, ter zagledam dekle z neokusnimi lasmi v barvi čigumija, pobuljim v lase, ter prhnem: ,, Eni se pač zanimamo za problematiko črnih gradenj, ki nas vse potencialno ogrožajo!,,
Ona pa zre vame in zre v nelegalno hišo in blekne: ,,Kva, to je blok, ne pa bajta.,,
Zmigne z rameni in se odpravi v drugo smer jaz pa bi ji najraje povedala, da me spominja na slabo izvedbo kostuma pujse Pepe. Ampak vidim, da gredo mimo tudi drugi ne, da bi se ozrli očitno so vsi slepi tu in ignoranti do varnosti. Moram res vse storiti sama?
Potegnem telefon in hitro poslikam nato pa stopim na majavo verando vem, da ni pametno ampak nekdo mora. Že hočem potrkati z zastarelim tolkalom leva mislim kdo je to gradil star gospod iz zasramovane plemiške družine?! Vrata pa se odprejo, torej je to gradil star neumen gospod iz zasramovane plemiške družine. Pomislim, če bi vstopila, ko se spomnim, da nismo v Ameriki in da me ne more ustreliti, zato previdno vstopim. Znajdem se na zatemnjenem hodniku in opazim, da je imel kdorkoli je že čas, da je stene potepiral in jih ovesil z lovskimi trofejami, čudak. Seveda ne morem prižgati stikala, ko pa opazim da na majhni polički leži cel kup luči, pogrbim prvo in jo prižgem. Šele zdaj opazim, da so trofeje ovešene z nakitom, čudaškimi pokrivali in sončnimi očali, mar model ne zna pospravljati. Previdno stopim naprej, čeprav ne vem, kaj bom naredila, če bi srečala stanovalca, mogoče mi ga mi uspe prepričat, da sem policist v civilu, jp, to sem policist v civilu. Šele zdaj opazim obešene slike, torej bo še razkrival identiteto, bedak oziroma bedakinja. Vse so si tako podobne nasmejana ženska z elegantno v figo zavito trajno in pikčasto obleko z predpasnikom, vendar je del odtrgan. Grda ločitev, kaj? Ni čudno, da je morala graditi na črno. Vedno je nekakšna taka verjanta podrobneje si pogledam eno izmed slik in opazim tisto grdavšasto verižico, je spuži kvadratnikar želel dati darilo svoji babi?! Tedaj pa mi v nos udari vonj po pečenem ananasu in torti, ki prihaja izza spodnjih vrat, spet se spustim po stopnicah in pokukam v čez špranjo vendar vidim le zelo nabasano kuhinjo, lonci se kar prevračajo drug čez drugega in kup nenavadnih pripomočkov, čudno. Odločim se, da se bom raje odpravila navzgor, kljub temu da mi čudaške trofeje naganjajo strah v kosti, mogoče bi jih lahko obtožili še ilegalnega lova. Vzpenjam se in zaslišim glasove, napotim se proti njim in že sem na vrhu stopnišča, tedaj pa zaslišim korake in hitro ugasnem luč ter se potuhnem, na roke pa si nataknem boksarja, ki ga imam vedno v žepu. Najprej opazim čevelj potem pa svetloba iz sobe osvetli obraz in takoj vem kdo je, presneti bumbar.
,,Ti!,, zavpijem in se v trenutku poženem na noge model, ki pa ima zdaj majico spuži kvadratnika s kravato pa se zdrzne in čajni servis mu pade iz rok medtem, ko mu iz ust uide nekaj podobnega kriku.
Že se pripravim, da bom rekla, da je aretiran, ko pa se vrata še bolj odprejo in svetlob osvetli postavo v krinolini in klobukom ladje.
,,Nakitokradljivi DUH,, kriknem in stopim nazaj, tisti, ki me je pričakal po dolgem in napornem dnevu in zdaj sem v njegovi hiši, duh je pred mano, sveta pomagalka.
Stopim korak nazaj in začutim, da padam, gor pa stoji z svetlobo ožarjeni duh, strašljivi z svetlobo ožarjeni duh, ki me bo potegnil v temo v katero padam.
:sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle:
Uboga Angelina ne more si prav nič spočiti...
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je vedno dobrodošla.:sparkling_heart: