Naslednje dni sem hodila peš v šolo in se nadejala zadnjih poletnih dni. V šoli je bilo vse še precej zaspano. Učitelji so nam še vedno delili učbenike in sezname za domače branje. Pri telovadbi smo še vedno igrali med dvema ognjema. Sledili pa so tudi treningi. Drsam od kar se spomnim. Mama me je na drsalke prvič postavila pri treh letih. Po šoli sem šla domov in se preoblekla ter vzela torbo. Iz garaže sem vzela kolo in se odpravila proti dvorani. Po desetih minutah sem prispela do velike stavbe z ravno streho. Imela je belo fasado z modrimi dodatki. Na vrhu se je razprostiral napis: 'ŠPORTNI CENTER'. Tu je bila telovadnica, fitnes, bazen, plezalna stena in tudi drsališče. Odšla sem noter in se preoblekla. Ko me je Nina, moja trenerka, videla mi je samo pokimala, češ naj sama začnem. Ukvarjala se je z neko drugo deklico. Potem ko sem se ogrela sem si obula moje drsalke. Bela barva je bila že malo oguljena ampak, bile so super zame. »Tri kroge naredi, potem pa ponovi, kar imava od koreografije.« je rekla Nina. Ubogala sem jo in naredila tri kroge okoli drsališča. Potem sem ponovila koreografijo. Bila je lahka, saj je bila to samo baza. Dodajala ji bom težje elemente. Namenjena je tekmovanju začetek poletja. Kljub lahkoti pa sem drsala kot bi letela. Na drsalkah sem bila v svojem svetu. Prepuščala sem se hitrosti in obratom. Ko sem končala sem šla do Nine. »Kaj pa zdaj?« sem jo vprašala. »Greš lahko k Sofiji?« je vprašala. Pokimala sem in se zadrsala k njej. Sofija je Leonova sestra. Ima osem let. Pridna je in zelo trdo dela ampak ji ne gre. Sedela je pri ograji in gledala v tla. »Nina pravi, da potrebuješ pomoč.« sem ji rekla in se ji nasmehnila. »Ne moreš mi pomagati brezupno je.« je rekla otožno. »Nič ni brezupno. Seveda lahko nekaj ukreneva.« sem ji rekla z najbolj prijaznim glasom, ki sem ga premogla. »Ampak nikoli ne bom tako dobra kot ti.« je rekla. Pokleknila sem, da se je eno koleno dotaknilo ledu. Bila sem na njeni višini. »Sofija Saksida. Boljša boš od mene. Samo vajo rabiš.« sem ji rekla. »Res tako misliš?« je vprašala. Njene oči polne upanja so se zazrle v moje. »Seveda.« sem ji rekla. »Kje je težava?« Zadrsala se je na sredino in začela izvajati gibe. Bila je negotova. Že pri drugem obratu je zgrmela na tla. »Vidiš?« je rekla. Podala sem ji roko in jo dvignila. »Preveč si napeta.« sem rekla. »Moraš se sprostiti. Ko si na drsalkah imej občutek, da letiš.« Začela je znova. Ko se je začela majati sem ji zaklicala »Sprosti se.« In se je. Začela je lahkotno poplesavati po ledu. Ko je končala se mi je vrgla v objem. Obe sva padli na tla. Leže na ledu sem ji rekla »Vidiš, da ni tako težko.« sem ji rekla. Ko je Sofija smeje odšla sem šla do Nine. »Kaj pa sedaj?« Obrnila se je k meni in rekla »Poskusila boš nov gib. Je precej zahteven. Poglej.« Zdrsela je naredila nekaj krogov, da je pridobila hitrost in skočila od tal. V zraku je izvedla zapleten gib. Prišla je nazaj do mene. »Tole boš naredila ti. Imenuje se 'ledeni vrtinec'.« je rekla. Šla sem na sredo drsališča. Začela sem pridobivati hitrost. Pokrčila sem noge in se odrinila v zrak. Namesto, pa da bi se lepo zavrtel sem zgrmela na tla. Zasmejala sem se sama sebi. »Ne smej se. Krvaviš. Te boli?« je rekla Nina ko je prišla k meni. Pogledala sem svojo nogo. Porezala sem se z drsalko. Oddrsala sem na klop. Iz torbe sem vzela svoj komplet prve pomoči in si zavila nogo. Potem sem šla v garderobo in nase navlekla trenerko in si obula telovadne copate. Lase sem si spustila iz fige in poznali so se valoviti kodri. Že sem se odpravljala po hodniku, da bi šla domov, ko je Nina pritekla do mene. »Te lahko prosim nekaj?« je vprašala. Ko je imela na obrazu negotov obraz je izgledala mlajša. »Seveda.« sem rekla. »Prosim ne omenjaj ledenega vrtinca mami.« je rekla. Začudeno sem jo pogledala. »Zakaj?« sem vprašala. »Boš že zvedela. Ti lahko zaupam, da ji ne boš povedala?« je rekla. Prikimala sem. Res nisem bila oseba, ki bi izdajala skrivnosti.
Tako, tukaj je nov del! Upam, da vam je všeč! LY